Pet let sem vzdrževala moža – danes sem ga prvič prosila za pomoč. Je to konec najine ljubezni?
»Matej, a lahko danes ti plačaš položnice?« sem skoraj zašepetala, ko sem v kuhinji z rokami stiskala rob prta. V zraku je visela napetost, ki je bila gostejša od jutranje megle nad Ljubljanico. Pet let sem jaz nosila breme najinega gospodinjstva, jaz sem bila tista, ki je vstajala ob šestih, tekla v službo v zavarovalnico, potem pa še domov, kuhat, pospravljat, skrbet za vse. Matej je bil brezposeln, a sem vedno verjela, da bo našel nekaj zase, da bo spet tisti ambiciozni fant, v katerega sem se zaljubila na faksu. A danes, ko sem prvič prosila za pomoč, sem v njegovih očeh videla nekaj, kar me je zabolelo globlje kot katerakoli beseda.
»A zdaj pa jaz?« je rekel, njegov glas je bil hladen, skoraj tuj. »Pet let si mi govorila, naj ne skrbim, da boš ti vse uredila. Zdaj pa kar naenkrat ne gre več?«
Nisem vedela, kaj naj odgovorim. V meni je vrelo. Vse tiste noči, ko sem se trudila, da bi mu dala občutek, da je kljub vsemu pomemben, vse tiste laži, ki sem jih govorila sebi in njemu, da je to samo začasno. Vse to se je zdaj sesulo kot hiša iz kart.
»Matej, ne gre za to,« sem poskušala, »ampak res ne zmorem več sama. Tudi jaz sem utrujena. Saj veš, da sem zadnje mesece delala nadure, da sem sploh pokrila vse stroške. Zdaj pa so mi še zmanjšali plačo.«
Zazrl se je vame, kot da me prvič vidi. »A misliš, da je meni lahko? Da mi je fajn, ko gledam, kako se matraš, jaz pa ne morem nič?«
»Ampak lahko bi poskusil. Lahko bi šel vsaj na kakšen razgovor, Matej. Saj veš, da te podpiram, ampak ne morem več sama. Ne gre.«
Začutila sem, kako mi trepetajo roke. V glavi so mi odzvanjale besede moje mame: »Moški mora biti steber družine, Ana. Če ne, boš ti vse nosila na svojih ramenih.« Vedno sem ji nasprotovala, vedno sem verjela, da sva midva drugačna, da sva partnerja, da ni važno, kdo prinese več domov. A zdaj, ko sem bila na tleh, sem si želela, da bi Matej vsaj enkrat prevzel pobudo.
»Veš, da sem iskal,« je rekel tiho. »Ampak povsod hočejo izkušnje, znanja, ki jih nimam. Saj sem poslal prošnje, pa ni nič.«
»Vem, da ni lahko,« sem rekla, »ampak jaz sem tudi začela iz nič. Saj veš, kako sem garala, da sem prišla do te službe. Včasih je treba samo vztrajati.«
Molčal je. V tistem trenutku sem začutila, kako se med nama odpira prepad. Vse, kar sva gradila, vse sanje o skupni prihodnosti, o otrocih, o hiški na obrobju mesta – vse to je viselo v zraku, pripravljeno, da se razblini.
»A ti sploh še verjameš v naju?« sem ga vprašala, glas mi je zadrhtel.
Pogledal me je, v njegovih očeh sem videla žalost, jezo, nemoč. »Ne vem, Ana. Včasih se mi zdi, da sem ti samo v breme. Da bi ti bilo lažje brez mene.«
»Ne govori tega, prosim,« sem zašepetala. »Samo… potrebujem te. Potrebujem, da mi pokažeš, da sva ekipa. Da nisem sama.«
V tistem trenutku je v kuhinjo vstopila moja sestra Petra, ki je prišla na obisk. Pogledala naju je, začutila napetost in se ustavila na pragu. »Kaj je narobe?«
»Nič,« sem hitro rekla, a je Petra le dvignila obrv. »Ana, ti si vedno tista, ki vse držiš skupaj. Ampak tudi ti imaš pravico biti šibka. Matej, a ne vidiš, da te rabi?«
Matej je pogledal v tla. »Vem, ampak… ne znam več, kako biti močan.«
Petra je sedla k meni in me prijela za roko. »Včasih je treba samo narediti prvi korak. Ni sramota prositi za pomoč ali priznati, da ne zmoreš. Ampak ne moreš pustiti, da Ana vse nosi sama.«
V meni so se mešali občutki jeze, žalosti, razočaranja. Spomnila sem se vseh tistih večerov, ko sem se zlomila pod tušem, da Matej ne bi slišal mojega joka. Vse tiste trenutke, ko sem si želela, da bi me nekdo objel in rekel: »Vse bo v redu.«
»Matej,« sem rekla tiho, »prosim te, da greš jutri na tisti razgovor, ki si ga omenjal. Če ne zaradi sebe, pa zaradi naju.«
Pogledal me je, v njegovih očeh sem videla kanček upanja. »Bom poskusil, Ana. Obljubim.«
Tisto noč nisem spala. V glavi sem premlevala vse, kar se je zgodilo. Je najina ljubezen res tako krhka? Sem res jaz tista, ki mora vedno vse reševati? Zakaj je tako težko priznati, da potrebujemo drug drugega?
Zjutraj sem Mateju pripravila kavo, kot sem to počela vsak dan zadnjih pet let. Ko je odhajal na razgovor, sem mu zaželela srečo, a v srcu sem čutila strah. Kaj, če ne bo šlo? Kaj, če se bo najin odnos dokončno zlomil?
Ko se je vrnil, je bil tiho. Sedel je za mizo, pogledal me je in rekel: »Niso me vzeli. Ampak sem se dogovoril za še en razgovor jutri. Ne bom odnehal, Ana.«
V tistem trenutku sem začutila olajšanje, a tudi bolečino. Najina ljubezen je bila na preizkušnji, močnejši, kot sem si kdajkoli predstavljala. Vprašala sem se, ali bova zmogla skupaj prebroditi to krizo, ali pa bova vsak zase iskala srečo drugje.
»A je res ljubezen dovolj, da preživi vse? Ali pa je včasih treba spustiti in iti naprej? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?«