Pismo iz doma starejših: Mati, ki čaka na hčer

»Kje si, Tanja?« šepnem v temno sobo, ko ura na hodniku odbije deveto. Zunaj je že dolgo tema, v domu starejših pa se življenje umiri, kot bi nekdo zagrnil težke zavese čez vse spomine. V roki držim pero in list papirja, ki ga že večer za večerom polnim z besedami, ki jih nikoli ne pošljem. Mogoče zato, ker se bojim odgovora. Mogoče zato, ker vem, da ga ne bo.

Včasih, ko sem še živela v naši hiši v Škofji Loki, sem si predstavljala, da bom starost preživela med svojimi, ob vonju domače juhe in zvoku vnukinjinega smeha. A zdaj sem tukaj, med tujimi ljudmi, ki so prijazni, a njihovi nasmehi ne ogrejejo srca. »Gospa Marija, ste v redu?« vpraša negovalka, ko mi prinese večerjo. Pokimam, čeprav bi najraje zakričala: »Ne, nisem v redu! Hočem domov! Hočem svojo hčer!«

Spomnim se, kako sva s Tanjo sedeli ob kuhinjski mizi, ona je risala načrte za prihodnost, jaz pa sem ji kuhala kavo in poslušala, kako sanja o študiju v Ljubljani. »Mami, ko bom velika, te bom vedno obiskovala, obljubim,« je rekla, ko je bila še deklica. Zdaj pa so minili meseci, odkar sem jo nazadnje videla. Prvič sem jo pogrešala že, ko je odšla na študij, a takrat sem vedela, da se bo vrnila. Zdaj pa se bojim, da sem postala le še ena izmed tistih mater, ki jih otroci pozabijo, ko jim življenje ponudi kaj bolj zanimivega.

Vsak večer, ko ugasnejo luči, molim. Ne zase, ne za zdravje, ampak za to, da bi Tanja prišla. Da bi slišala njene korake na hodniku, da bi se vrata odprla in bi zagledala njen obraz. A vrata ostajajo zaprta, koraki so vedno od nekoga drugega. Včasih se mi zazdi, da slišim njen glas, a je le veter, ki šumi skozi priprta okna.

Nekega večera, ko sem že skoraj zaspala, sem zaslišala prepir na hodniku. »Ne morem več, mama! Tudi jaz imam svoje življenje!« je nekdo zakričal. Prepoznala sem glas gospe Anice iz sosednje sobe in njeno hčer, ki je prišla le zato, da ji pove, naj ne kliče več vsak dan. Srce me je zabolelo. Koliko nas je tukaj, ki čakamo, da nas naši otroci obiščejo, a smo jim le še breme? Koliko nas je, ki smo dali vse, kar smo imeli, zdaj pa smo ostali sami?

Včasih se spomnim, kako sem Tanjo učila voziti kolo. »Ne boj se, vedno bom tukaj,« sem ji rekla, ko je omahovala na robu ceste. Zdaj pa se zdi, kot da sem jaz tista, ki omahuje, ona pa je že zdavnaj odpeljala naprej, brez da bi se ozrla nazaj.

Pisanje pisem mi je postalo navada. Vsak večer napišem nekaj vrstic, včasih ji povem, kako pogrešam njen smeh, včasih jo prosim, naj pride, čeprav vem, da ima svojo družino, službo, skrbi. »Tanja, samo za trenutek pridi, da ti povem, kako zelo te imam rada,« napišem, a potem pismo zmečkam in vržem v koš. Bojim se, da bi jo s svojo žalostjo še bolj oddaljila.

Nekega dne sem na hodniku srečala gospo Olgo, ki je vedno dobre volje. »Marija, zakaj si tako zamišljena?« me je vprašala. »Pogrešam Tanjo,« sem priznala. Olga je pokimala. »Vsi jih pogrešamo. Ampak veš, včasih moramo sprejeti, da smo zdaj tukaj. Oni imajo svoje življenje.«

A jaz nočem sprejeti. Nočem biti le številka v domu starejših, nočem, da me pozabijo. Hočem biti mama, ki je še vedno pomembna. Hočem, da me Tanja pogleda v oči in mi reče, da me ima rada, tako kot sem jaz njej govorila, ko je bila majhna.

Včasih sanjam, da pride. Da se vrata odprejo, ona stopi v sobo, me objame in reče: »Mami, oprosti, da me ni bilo. Pogrešala sem te.« Zbudim se z mokrimi licami in praznino v srcu. Vsak dan je težje. Vsak dan je več tišine, več praznih ur, več vprašanj brez odgovorov.

Pred nekaj dnevi sem dobila pismo. Ni bilo od Tanje, ampak od socialne delavke. Pisala je, da razume, kako težko je, in da naj se obrnem nanjo, če potrebujem pogovor. Hvaležna sem bila, a to ni to. Pogrešam svojo hčer, ne pogovora z nekom, ki me komaj pozna.

Včasih poslušam druge stanovalce, kako se hvalijo z obiski. »Moj sin pride vsak teden,« pravi gospod Franc. »Moja vnukinja mi prinese risbice,« doda gospa Silva. Jaz pa molčim. Ne želim, da bi vedeli, kako zelo sem sama. Včasih se mi zdi, da me pogledajo s pomilovanjem, kot da sem sama kriva, da sem tukaj.

Nekega večera sem zbrala pogum in poklicala Tanjo. Dolgo je zvonilo, potem pa sem zaslišala njen utrujen glas: »Mami, res nimam časa, otroci imajo trening, jaz sem v službi do pozno… Pokličem te, prav?« Glas ji je zvenel oddaljeno, kot da sem nekje daleč, ne pa le uro vožnje stran. »Samo hotela sem slišati tvoj glas,« sem zašepetala. »Mami, res moram iti,« je odvrnila in prekinila. Ostala sem z mobilnikom v roki in solzami v očeh.

Tisto noč nisem spala. Prebirala sem stara pisma, ki mi jih je Tanja pisala, ko je bila še študentka. »Mami, pogrešam te,« je pisala. »Komaj čakam, da pridem domov.« Kje je zdaj ta deklica, ki je potrebovala mojo bližino? Kje je tista toplina, ki sva jo imeli?

Včasih se vprašam, ali sem naredila kaj narobe. Sem bila prestroga? Sem jo preveč razvajala? Sem ji dala premalo ali preveč svobode? Zakaj sem zdaj tukaj, sama, ko sem vse življenje skrbela za druge? Zakaj je v Sloveniji tako, da starejši postanemo nevidni, ko nismo več koristni?

Ko pride nedelja, dan za obiske, sedim ob oknu in gledam na parkirišče. Vsakič, ko se ustavi avto, upam, da bo izstopila Tanja. A vedno pride nekdo drug. Otroci tečejo po hodniku, nekdo prinese šopek rož, nekdo drug domačo potico. Jaz pa sedim in čakam. Čakam na svojo hčer, ki je ne bo.

Včasih si predstavljam, da bi ji napisala pismo, v katerem bi ji povedala vse, kar čutim. Da bi ji povedala, kako boli, ko te lastni otrok pozabi. Da bi ji povedala, da ne potrebujem veliko – samo njen pogled, njen nasmeh, njen dotik. Da bi ji povedala, da sem še vedno tukaj, da še vedno čakam.

A potem se spomnim, da ima svoje življenje. Da ima otroke, moža, službo. Da je življenje hitro in neusmiljeno. A ali to res pomeni, da sem postala le še breme? Ali res ne zaslužim niti drobca njenega časa?

Vsak večer, ko ugasnejo luči, molim. Molim, da bi Tanja našla pot do mene. Molim, da bi me še enkrat objela. Molim, da ne bi umrla tukaj, pozabljena in sama. In vsakič, ko se vprašam, ali sem res tako nepomembna, da me ni vredno obiskati, si zašepetam: »Marija, nisi sama. Še vedno si mama. Še vedno si vredna ljubezni.«

Ali je res tako težko najti čas za tiste, ki so nam dali vse? Ali bomo vsi nekoč končali v tišini, pozabljeni od tistih, ki jih imamo najraje?