Moj mož, njegov denar in moja kletka: Dvanajst let v senci zakona – Moja pot do svobode in dostojanstva

»Kje si bila?« je zagrmel njegov glas, še preden sem sploh zaprla vhodna vrata. V rokah sem držala vrečko iz trgovine, v kateri je bilo mleko, kruh in nekaj jabolk. »Samo v trgovini, Blaž,« sem tiho odgovorila, a sem že vedela, da bo sledilo zaslišanje. »Zakaj si porabila toliko? Saj sem ti dal deset evrov, ne petnajst!« Njegove oči so bile ozke, roke prekrižane na prsih. V tistem trenutku sem se počutila kot otrok, ki ga bodo kaznovali, čeprav sem bila odrasla ženska, mati dveh otrok, ki je nekoč sanjala o svobodi in ljubezni.

Ko sem se pred dvanajstimi leti poročila z Blažem, sem verjela, da je življenje pred nama. On je bil prijazen, delaven, vedno pripravljen pomagati. A kmalu po rojstvu najine hčerke Nine so se stvari začele spreminjati. Najprej so bile to majhne pripombe – zakaj sem toliko časa na telefonu, zakaj sem se pogovarjala s sosedo, zakaj sem kupila tisto majico. Potem so prišle omejitve. »Ne rabiš službe, jaz bom skrbel za vse,« je rekel, in jaz sem mu verjela. Zdelo se mi je, da je to ljubezen. Da je skrb.

A kmalu sem ugotovila, da je to past. Vsak evro, ki sem ga porabila, je moral biti opravičen. Vsak moj korak je bil pod nadzorom. Če sem šla na kavo s prijateljico, je sledil prepir. Če sem otrokom kupila sladoled, je bil to »nepotreben strošek«. Počasi sem izgubljala sebe. Moje sanje o tem, da bom nekoč imela svojo cvetličarno, so izginile. Vsak dan sem se zbudila z občutkom tesnobe, ker nisem vedela, kaj bo danes narobe.

»Katarina, ne moreš kar tako zapravljati,« je rekel nekega večera, ko sem mu pokazala račun iz lekarne. »To je za Nino, ima vročino,« sem poskušala razložiti. »Vseeno, preveč trošiš. Od zdaj naprej mi boš vsak dan pokazala, kaj si kupila.«

Včasih sem ponoči jokala v kopalnici, da me ne bi slišal. Otroka sta spala, jaz pa sem se spraševala, ali je to res življenje, ki sem si ga želela. Moja mama mi je nekoč rekla: »Katarina, v zakonu moraš potrpeti. Vsi imamo težave.« A to ni bila težava, to je bila kletka. Vsakič, ko sem poskušala spregovoriti, mi je rekel, da sem nehvaležna. Da ne vem, kako je težko služiti denar. Da bi brez njega propadla.

Nekega dne sem na igrišču srečala staro prijateljico, Tanjo. Bila je vedno nasmejana, polna energije. »Katarina, si v redu?« me je vprašala, ko je videla moje utrujene oči. »Ja, samo malo sem utrujena,« sem se zlagala. A ona je vedela. Povabila me je na kavo. Prvič po dolgem času sem se počutila živo. Pogovarjali sva se o vsem – o otrocih, o starih časih, o tem, kako je težko biti mama. Ko sem ji povedala, da nimam svojega denarja, da moram za vsak evro prositi, je samo tiho prikimala. »Veš, to ni prav,« je rekla. »To ni ljubezen.«

Tisto noč nisem mogla spati. Blaž je spal poleg mene, jaz pa sem gledala v strop in razmišljala o tem, kaj mi je rekla Tanja. Je res mogoče, da to ni normalno? Da si zaslužim več? Naslednji dan sem začela pisati dnevnik. Vsak prepir, vsako ponižanje, vsak trenutek, ko sem se počutila manjvredno. Pisanje mi je pomagalo, da sem videla, kako globoko sem padla.

En večer, ko je Blaž spet kričal name, ker sem otrokom kupila nove copate, sem prvič povzdignila glas. »Dovolj imam! To niso tvoji otroci, to so najini otroci! In jaz sem njihova mama!« Njegov obraz je postal rdeč, a jaz sem prvič začutila moč v sebi. Otroka sta stala v hodniku in me gledala z velikimi očmi. »Mama, si v redu?« je tiho vprašala Nina. Pokleknila sem k njej in jo objela. »Bomo v redu, obljubim,« sem ji zašepetala.

Od tistega dne sem začela iskati pomoč. Najprej sem poklicala materinski dom v Ljubljani. Pogovor je bil težak, a so me poslušali. Povedali so mi, da nisem sama. Da je veliko žensk v Sloveniji, ki so v podobni situaciji. Da obstajajo poti ven. Počasi sem začela varčevati drobiž, ki sem ga našla po hiši. Tanja mi je prinesla nekaj hrane in oblačil za otroke. Počutila sem se kot beračica, a sem vedela, da moram zdržati.

Blaž je postal še bolj sumničav. Nekega dne je našel moj dnevnik. »Kaj je to? Pišeš o meni? Hočeš, da vsi mislijo, da sem pošast?« Njegov glas je bil leden. »Ne, samo… moram nekam dati svoje misli,« sem tiho rekla. Vrgel je dnevnik v smeti. »Od zdaj naprej bom še bolj pazil nate,« je rekel.

Tisto noč sem prvič resno razmišljala o pobegu. Otroka sta spala, jaz pa sem sedela v kuhinji in gledala skozi okno. Zunaj je deževalo. Spomnila sem se na svoje sanje – na cvetličarno, na svobodo, na življenje brez strahu. »Ali si res pripravljena živeti tako do konca?« sem se vprašala.

Naslednje jutro sem zbrala pogum. Poklicala sem Tanjo in ji rekla, da sem pripravljena. »Pridi danes popoldne, ko bo Blaž v službi,« sem ji zašepetala po telefonu. Srce mi je razbijalo, roke so se mi tresle. Ko je Blaž odšel, sem hitro spakirala nekaj oblačil in najnujnejše stvari za otroke. Tanja je prišla z avtom in skupaj smo odšli. Otroka sta bila tiha, a v njunih očeh sem videla upanje.

V materinskem domu so nas sprejeli odprtih rok. Prvič po dvanajstih letih sem lahko sama odločala, kaj bomo jedli, kam bomo šli, kaj bomo kupili. Ni bilo lahko. Pogrešala sem dom, pa čeprav je bil kletka. Pogrešala sem tudi Blaža, čeprav me je ranil. A vsak dan sem bila močnejša. Otroka sta začela hoditi v novo šolo, jaz sem našla delo v cvetličarni. Počasi sem začela verjeti, da si zaslužim več.

Včasih ponoči še vedno slišim njegov glas v glavi. Še vedno se bojim, da bo nekega dne stal pred vrati. A zdaj vem, da nisem sama. Da je v Sloveniji veliko žensk, ki so tiho trpele, a so našle pot ven. Da ni sramota prositi za pomoč. Da je pogum včasih samo to, da vstaneš in greš.

Se kdaj vprašate, koliko žensk okoli vas živi v tišini, v senci, v strahu? In ali bi jim znali prisluhniti, ko bi vas najbolj potrebovale?