Ko sem mu spakirala kovčke in ga vrgla ven, je v bloku zavladala tišina, ki je bolela: pes, ki mi je nepričakovano obrnil življenje

Z rokami sem tiščala brisačo ob njegovem boku, ker je kri tekla po stopnišču našega bloka v Kranju, in pes se mi je zvijal v naročju, kot da razume, da ne sme zaspati. Njegov zadihan, hrapav dih mi je drsel čez zapestje, v nos mi je udaril kovinski vonj krvi in mokre betonske stopnice. Sosed je že klical policijo, ker je nekdo spodaj kričal, da je bil napad. Jaz pa nisem vedela, ali bo preživel do ambulante.

Ime mi je Milena. Upokojena učiteljica sem, tista, ki je v razredu vedno govorila o pravilih in spoštovanju. Doma pa sem leta požirala občutek, da sem samo še kos pohištva. Ko sem se upokojila, sem mislila, da bom končno zadihala. Namesto tega so dnevi postali enaki. Zjutraj kava, vonj postanega stanovanja, kjer se je v zavesah držal dim od starih zimskih kurjav. Mož Bojan je hodil po stanovanju, kot da je njegov. Jaz sem se mu umikala, da ne bi bilo prepira.

In potem sem nekega popoldneva, čisto brez velikega načrta, spakirala njegove kovčke. Ne zaradi enega velikega greha, ampak zaradi tisoč majhnih. Ker me je klical “tečna”. Ker je odločal o denarju, čeprav sva oba plačevala položnice. Ker se je smejal, ko sem rekla, da sem utrujena. Ko sem mu kovček potisnila proti vratom, je bil najprej tih. Potem je rekel, da sem stara in nora. In da bom sama. Vrata so se zaloputnila, v hodniku je ostal vonj njegove kolonjske in moj tresoč glas.

Sama. To je bila os, okoli katere se je vse vrtelo. Samota po razvezi, čeprav papirjev še nisem imela. Otroka, Nina in Luka, sta mi v nekaj tednih jasno povedala, da sem “razbila družino”. Luka mi ni dvigoval telefona. Nina je prišla samo po dokumente in se izogibala mojemu pogledu. V bloku so sosedje govorili preveč glasno, ko sem šla mimo. V trgovini Mercator sem se lovila med policami, ker mi je bilo nerodno, kot da imam na čelu napisano krivda.

Tistega dne, ko sem ga prvič videla, je bil november in megla je visela nizko, kot mokra odeja. Šla sem do smetnjakov za blokom, ker sem hotela biti vsaj za minuto zunaj. Tam je sedel on, srednje velik mešanec, z razcefranim uhljem in pametnimi, utrujenimi očmi. Dlaka mu ni bila enakomerna, rjava z belimi lisami, kot da je nekdo po njem polil mleko. Smrdel je po mokrem kartonu in po starem olju, kot iz garaže. Ko sem se mu približala, ni zbežal. Samo pogledal me je in tiho zacvilil.

Prva odločitev, ki je nisem mogla vzeti nazaj, se je zgodila v desetih sekundah. Slekla sem šal in mu ga ovila okoli vratu, kot da je to nekaj normalnega. Potem sem ga peljala v stanovanje, čeprav je naš hišni red prepovedoval živali. V dvigalu je tresel šape, jaz pa sem čutila, kako se mi njegova mrzla koža dotika dlani. Ko sem odprla vrata, je zadržano stopil na parket. Slišala sem, kako mu kremplji rahlo praskajo po tleh. Srce mi je razbijalo, ne od ljubezni, ampak od strahu pred sosedi in pred tem, da sem spet naredila “napako”.

Poimenovala sem ga Runo, ker je imel na prsih grobo kepo dlake. Prvo noč sem spala slabo. V stanovanju je bilo hladno, radiatorji so škripali, zunaj je deževalo in voda je udarjala po okenski polici. Runo je ležal ob moji postelji. Ko sem se prebudila, sem čutila toploto njegovega telesa ob mojem stopalu. Njegovo dihanje je bilo enakomerno, včasih je izdihnil z majhnim piskom. V tisti zvok sem se ujela, kot v sidro.

Naslednji dan sem ugotovila, da ni nič romantičnega v tem. Pes pomeni obveznost. ZZZS mi ni plačal ničesar, ko sem šla k osebnemu zdravniku zaradi nespečnosti. Rekel mi je, naj se več gibam. “Sprehodi,” je dodal, kot da je to čarovnija. Jaz sem imela penzijo, ki je komaj pokrila najemnino, ogrevanje in elektriko. Zdaj pa še hrana za psa. Pri Hoferju sem štela kovance in kupila najcenejše brikete. Runo jih je jedel, ampak sem videla, da mu ne pašejo. In me je bilo sram, ker sem ga pripeljala v življenje, kjer niti zase nisem znala dobro poskrbeti.

Druga odločitev, nepreklicna, je prišla teden kasneje. Šla sem z njim na veterinarsko ambulanto v Stražišču, ker je šepal. Avtobusa LPP pri nas ni, zato sem ga v dežju vlekla do postaje in potem na vlak, ker nisem imela avta. Ljudje so se umikali, ker je bil moker in je smrdel po mokrem psu, tisti sladko-kisel vonj, ki se prime oblačil. V ambulanti so mi povedali, da ima staro poškodbo in vnetje. Račun je bil večji, kot sem pričakovala. Stala sem pri pultu, roke so se mi tresle, in sem prvič po razvezi poklicala Bojana.

Ni se oglasil. Potem sem poklicala Nino. Tudi ona ne. Plačala sem s kartico in vedela, da bom naslednji mesec rezala pri hrani. Ko sem Runu v ambulanti držala glavo, sem čutila, kako se mu utrip pospeši pod mojo dlanjo. Njegove oči so iskale moje. Takrat sem se odločila, da bom uradno uredila skrbništvo, da ga ne bo nihče mogel “odpeljati”. Šla sem v zavetišče Gmajnice v Ljubljani, ker so mi tam povedali, kako se preverja čip in prijavi najdba. Podpisala sem papirje. Če bi se lastnik pojavil, bi ga moral dokazati. Vse je bilo legalno. In nepreklicno.

Runo me je prisilil, da sem šla ven. Vsako jutro, tudi ko je bil mraz in je po pločniku škripalo od slane. Zrak je imel vonj po dimu iz peči in po mokrem listju. Na sprehodih sem začela srečevati soseda Mateja iz tretjega nadstropja. Prej sva si samo kimala. Zdaj pa sva stala na robu parkirišča, medtem ko je Runo ovohaval grmiček, in sva govorila o čisto banalnih stvareh. O cenah ogrevanja. O tem, kako je težko dobiti termin pri zdravniku. O tem, kako človek v bloku lahko živi deset let in ne pozna nikogar.

A pes ni bil samo most. Bil je tudi razlog za spore. Upravnik mi je poslal opomin, ker je nekdo prijavil, da imam psa brez soglasja. V bloku so bili strogi. Stanovanje sem najemala. Lastnica mi je po telefonu rekla, da živali ne dovoli. V tistem klicu sem čutila, kako mi grlo peče. Po kuhinji je dišalo po prežganih rezancih, ker sem pozabila ugasniti štedilnik. Runo je stal ob meni in mi s smrčkom potiskal koleno, kot da mi govori, da se ne sesujem.

Tretja odločitev je bila najtežja. Morala sem se preseliti. Ne zaradi romantike, ampak zaradi pravil in grožnje, da me vržejo ven. Našla sem manjše stanovanje na obrobju Kranja, pri starejšem paru, ki je imel hišico z vrtom. Najemnina je bila višja, prevoz do centra slabši, in nisem imela več dvigala. Vlekla sem škatle po stopnicah, roke so me bolele, pod nohti sem imela prah. Runo je hodil za mano, mi lizal prste, ko sem se usedla na tla. Njegov jezik je bil hrapav in topel. V tistem dotiku je bilo več tolažbe, kot sem jo dobila od ljudi.

Nina je prišla na obisk šele, ko je izvedela, da sem se preselila. Prišla je z napetim obrazom, v plašču, ki je dišal po njenem parfumu in po mrzlem zraku. Runo je najprej zalajal, potem pa se ji je približal počasi. Ona je stala kot kip. “Ne maram psov,” je rekla. Jaz sem odvrnila, da ni več prostora za “ne maram” v mojem življenju. Tiste besede so bile ostre. Videla sem, kako jo je zabolelo.

A potem se je zgodilo nekaj, kar nisem načrtovala. Runo je sedel pred njo in ji položil glavo na čevelj. Njegov rep je rahlo udarjal ob tla. Nina je najprej umaknila nogo. Potem pa je, skoraj sramotno počasi, počepnila in ga pobožala po vratu. Jaz sem opazovala, kako se ji prsti sprostijo. Kako se ji ramena spustijo. V tisti tišini sem prvič po razvezi začutila, da se med nama nekaj premika.

“Zakaj nisi prej rekla, da ti je tako hudo?” je vprašala. Jaz sem hotela reči, da sem rekla. Da me niso slišali. Namesto tega sem rekla: “Ker sem se bala, da bom izpadla kot negativka.” Beseda je zvenela otročje, a je bila resnična. Nina ni odgovorila. Samo gledala je, kako Runo diha, kako mu rebra nežno valovijo.

Potem je prišla noč, s katero se je začel moj prvi stavek. Bil je januar, leden, z vetrom, ki je rezal skozi jakne. Šla sem z Runom na zadnji sprehod. Na poti med hišami je bilo slabo osvetljeno. Slišala sem korake za sabo. Preden sem se obrnila, je nekdo potegnil Runov povodec. Pes je zacvilil. Jaz sem zakričala, glas mi je počil od strahu. Moški, ki ga nisem prepoznala, je poskušal psa odvleči. Rekel je, da je to njegov pes. Smrdelo je po alkoholu in po cigaretah.

Runo se je sunkovito obrnil in ugriznil. Ne močno, ampak dovolj, da je moški spustil povodec. Potem je udaril psa z nogo. V tistem trenutku sem se premaknila, kot da nisem jaz. Zgrabila sem Runota v naročje, čutila sem njegovo težo in kako se mi trese ob prsih. Moški je pobegnil. Jaz sem tekla proti hiši, sneg mi je drsel pod čevlji. Runo je krvavel. Zato je bila brisača. Zato stopnišče. Zato policija.

Na postaji sem sedela in izpolnjevala izjavo. Moje roke so bile mokre od krvi in od stopljenega snega. Policist je govoril mirno, kot da je to vsakdan. Jaz pa sem čutila, kako se mi v želodcu nabira slabost. Ko so me vprašali, ali želim vložiti prijavo, sem oklevala. Vedela sem, da bo to pomenilo še več stresa, še več papirjev, še več izpostavljenosti. A sem pogledala Runota, ki je ležal v prtljažniku policijskega avta, zavit v odejo, in sem rekla: “Da.” Še ena odločitev, ki se ni dala razveljaviti.

Veterinarska klinika je tisto noč delala dežurno. Spet račun. Spet podpis. Spet občutek, da sem finančno na robu. Ko so mu šivali rano, sem mu držala šapo. Njegova blazinica je bila groba, topla. Čutila sem, kako se mu srce umirja, ko sem mu govorila tiho, kot sem nekoč govorila otrokom v razredu. “Samo še malo. Samo še malo.”

Naslednje tedne sem bila izžeta. Jezna sem bila na svet. Jezna na Bojana, ker je izginil. Jezna na otroke, ker so me obsodili. In jezna na Runota, ker mi je s svojo prisotnostjo pokazal, kako prazno je bilo prej. To je najgrša resnica. Da me je pes naučil, kako zelo sem bila lačna bližine.

Ko sem šla na kontrolo k osebnemu zdravniku, sem prvič rekla, da ne zmorem več. Ne samo zaradi psa. Zaradi vsega. Zdravnik je pogledal ekran, potem mene. Rekel je, da lahko napiše napotnico za psihološko pomoč, a da so čakalne dobe dolge. Spet birokracija. Spet čakanje. A sem vseeno vzela napotnico. Ker sem vedela, da če sem zmogla podpisati skrbništvo za psa, lahko podpišem tudi to.

Runo je okreval počasi. Še vedno šepa, ko je vreme vlažno. Ko dež udari po pločevini nad teraso, se zlekne bližje k meni. Včasih mi položi glavo na stegno in se mi zdi, da mi s svojo težo reče: ostani. Nina zdaj pride enkrat na mesec. Ne vedno sproščena, ne vedno prijazna. A pride. Luka mi je poslal sporočilo šele po policijskem zapisniku, ko je izvedel, kaj se je zgodilo. Napisal je samo: “Si ok?” Kratko, a je bilo več, kot nič.

Ne morem reči, da sem zmagala. Še vedno štejem evre, ko pridejo položnice. Še vedno me stisne, ko slišim Bojanov glas v telefonu, ker se včasih oglasi zaradi pošte. Še vedno me kdaj zaboli, ko kdo reče, da sem razbila družino. A zdaj imam bitje, ki mi vsak dan postavi jasen, preprost pogoj: vstani, pojdi ven, drži obljubo.

In tu je dilema, ki mi ne da miru. Koliko dolžnosti do drugih je res ljubezen, in kdaj postane samo navada, ki te izprazni? Bi vi ostali v življenju, ki vas počasi ugasne, ali bi si drznili izbrati sebe, tudi če vas zato označijo za krivca?