„Ne bom dolžna trpeti zaradi tvojih staršev” – Ena noč, ki je spremenila vse
»Ne moreš pričakovati, da bom jaz trpel zaradi tvojih staršev,« je rekel Marko, njegov glas je bil hladen kot ledenica. Sedela sem na robu postelje, v roki sem še vedno stiskala telefon, iz katerega je pred nekaj minutami prihajal očetov tresoč glas: »Tvoja mama je v bolnišnici. Zelo je slabo, Ana. Prosim, pridi.« V tistem trenutku sem začutila, kako se mi je svet podrl pod nogami. Vse, kar sem do takrat verjela o svoji družini, o najinem zakonu, o tem, kaj pomeni biti skupaj v dobrem in slabem, je izginilo kot dim.
»Marko, to so moji starši. Mama je resno bolna, oče je čisto na tleh. Potrebujejo naju,« sem šepetala, a sem že vedela, da je zaman. Njegove oči so bile prazne, v njih ni bilo niti sence sočutja. »Ana, tvoja starša sta že leta v dolgovih. Vedno ista zgodba – najprej krediti, potem pa prošnje za pomoč. Saj veš, da komaj shajava. Ne bom več dajal denarja za tvojo družino. To ni moja odgovornost.«
V meni je vrelo. Spomnila sem se vseh tistih večerov, ko sva skupaj sedela na kavču in sanjala o skupni prihodnosti, o otrocih, o hiši na robu Ljubljane. Takrat se mi je zdelo, da je Marko moj zaveznik, moj prijatelj, moj dom. Zdaj pa sem ga gledala in v njem nisem več prepoznala človeka, ki sem ga ljubila. »Ne gre za denar, Marko. Gre za to, da je mama hudo bolna. Oče je sam. Potrebuje naju. Potrebujem te,« sem ga prosila, a je le odkimal.
»Ana, ne razumeš. Če zdaj spet začnemo pomagati tvojim, nikoli ne bo konca. Jaz imam dovolj. Tudi moji starši niso nikoli ničesar dobili od tvojih. Zakaj bi moral jaz zdaj žrtvovati najin mir zaradi njih?«
V tistem trenutku sem začutila, kako se v meni nekaj prelomi. Vstala sem, vzela torbico in brez besed odšla iz stanovanja. Na stopnišču sem se sesedla na tla in zajokala kot otrok. V glavi so mi odmevale Markove besede, v srcu pa sem čutila neznosno bolečino. Kaj se je zgodilo z nama? Kdaj sva postala tujca?
Ko sem prispela v bolnišnico v Celju, je bila ura že skoraj polnoč. Oče je sedel na klopi na hodniku, sključen, z rdečimi očmi. Ko me je zagledal, je planil k meni in me stisnil v objem. »Hvala, da si prišla, Ana. Ne vem, kaj bi brez tebe,« je šepetal. V tistem trenutku sem vedela, da sem naredila prav, čeprav sem v sebi čutila razpoko, ki je grozila, da me bo razklala na pol.
Mama je ležala na intenzivni negi, obdana z aparati, ki so piskali v ritmu njenega dihanja. Njena koža je bila bleda, oči zaprte. Prijela sem jo za roko in ji tiho obljubila, da bom tukaj, karkoli se zgodi. Oče je sedel poleg mene, tiho sva molčala, vsak zatopljen v svoje misli. V tistem trenutku sem začutila, kako pomembna je družina – ne zaradi denarja, ne zaradi dolgov, ampak zaradi ljubezni, ki nas povezuje, tudi ko je vse drugo izgubljeno.
Naslednje dni sem preživela med bolnišnico in očetovim stanovanjem. Marko me je klical, a nisem dvignila. Pošiljal mi je sporočila: »Kdaj prideš domov?«, »Ne moreš kar tako oditi.«, »Tudi jaz te potrebujem.« A v meni je rasla jeza. Kako lahko nekdo, ki naj bi te ljubil, v trenutku, ko ga najbolj potrebuješ, postane tako hladen?
V bolnišnici sem srečala stare znance iz otroštva, sosedo Marijo, ki je prinesla mami domačo juho, in teto Olgo, ki je tiho jokala na hodniku. Vsi so me spraševali, kako zdržim. »Saj bo bolje, Ana,« so govorili, a v njihovih očeh sem videla dvom. Vsi so vedeli, da so moji starši že dolgo v finančnih težavah. Oče je pred leti izgubil službo v tovarni, mama je delala kot čistilka v osnovni šoli, a je bila plača komaj dovolj za položnice. Ko sem se poročila z Markom, so vsi upali, da bo zdaj lažje. A življenje ni pravljica.
Nekega večera, ko sem sedela ob maminem vzglavju, je prišel Marko. Bil je bled, pod očmi je imel temne kolobarje. »Ana, pogovoriti se morava,« je rekel tiho. Stopila sem na hodnik, kjer sva stala drug proti drugemu kot dva neznanca. »Ne morem več tako,« je začel. »Vem, da ti je hudo, ampak tudi jaz imam svoje meje. Ne morem biti vedno tisti, ki rešuje vse težave. Tvoja družina je vedno na prvem mestu. Kaj pa midva? Kaj pa najin zakon?«
Zazrla sem se vanj in prvič v življenju nisem imela odgovora. Vedela sem, da ima prav – v zadnjih letih sem res večkrat postavljala starše pred najin odnos. A kako naj izberem med možem in družino, ki me je vzgojila, ki me je ljubila, ko še nisem poznala njega?
»Marko, ne gre za izbiro. Gre za to, da sem človek. Da ne morem zapustiti svojih, ko me najbolj potrebujejo. Če tega ne razumeš, potem ne vem, če sploh še imava prihodnost,« sem rekla in začutila, kako mi po licih tečejo solze.
Marko je nemočno skomignil z rameni. »Mogoče res nimava, Ana. Mogoče sva si preveč različna.« Obrnil se je in odšel, jaz pa sem obstala na hodniku, v srcu praznina, ki je bolela bolj kot karkoli prej.
Tiste noči sem dolgo razmišljala. Spomnila sem se vseh lepih trenutkov z Markom, vseh skupnih načrtov, pa tudi vseh prepirov zaradi denarja, zaradi mojih staršev, zaradi neuresničenih sanj. Spomnila sem se, kako sva se nekoč smejala, ko sva skupaj kuhala večerjo, in kako sva se držala za roke na sprehodu ob Ljubljanici. Kje je izginila ta ljubezen? Je res mogoče, da jo je uničil denar?
Mama je po nekaj tednih okrevala, a je bila šibka. Oče je bil hvaležen za vsak trenutek, ko sem bila ob njiju. Marko se je preselil k prijatelju, najin zakon je visel na nitki. Prijateljice so mi govorile, naj izberem sebe, naj ne žrtvujem svojega življenja za starše, a v sebi sem čutila, da bi me izdaja družine uničila bolj kot samota.
Danes, ko sedim v praznem stanovanju in poslušam tišino, se sprašujem: ali je res, da denar lahko uniči vse, kar smo gradili leta? Ali je ljubezen dovolj močna, da preživi tudi največje preizkušnje? In predvsem – ali sem naredila prav, ko sem izbrala družino pred zakonom? Kaj bi vi storili na mojem mestu?