Ko sem odpustila, a nisem pozabila: Zgodba o izdaji in iskanju miru v sebi

»Ne morem verjeti, da si to storila!« sem zavpila, ko sem stala pred Nino v najini najljubši kavarni v središču Kamnika. Ljudje so se obrnili, a me ni brigalo. V meni je vrelo. »Kako si lahko povedala Gregorju za mojo skrivnost? Obljubila si mi!«

Nina je sedela tiho, z očmi uprtimi v skodelico kave. Njene roke so se tresle. »Oprosti, Maja, res nisem hotela… Saj veš, da mi lahko zaupaš, ampak… Gregor me je vprašal naravnost in…«

»In si mu povedala!« sem jo prekinila. »Vedel je za mojo nosečnost, še preden sem mu sama lahko povedala! Kako si lahko?«

V tistem trenutku sem vstala in odvihrala ven, v mrzel marčevski zrak. Srce mi je razbijalo, solze so mi tekle po licih. Počutila sem se izdano, osamljeno in popolnoma izgubljeno. Nina mi je bila kot sestra. Skupaj sva rasli v naši mali vasi pod Kamniškimi Alpami, skupaj sva sanjali o prihodnosti, skupaj sva jokali in se smejali. In zdaj… zdaj me je izdala na najbolj boleč način.

Doma me je pričakala mama. »Maja, kaj pa je narobe? Si jokala?«

»Pusti me pri miru, prosim!« sem siknila in se zaprla v svojo sobo. Ležala sem na postelji in strmela v strop. V glavi so mi odzvanjale Ninine besede in Gregorjev razočarani pogled, ko sem mu skušala razložiti, zakaj mu nisem povedala prej. Bila sem sama, noseča in brez podpore.

Tiste noči nisem spala. V mislih sem preigravala vse pogovore z Nino, vse trenutke zaupanja. Zakaj me je izdala? Je bila ljubosumna? Je hotela Gregorja zase? Ali pa ji res ni bilo mar?

Naslednji dan sem šla k župniku Janezu. Ne vem zakaj – mogoče zato, ker sem ga vedno občudovala zaradi njegove modrosti in topline. Cerkev je bila prazna, vonj po vosku in kadilu me je pomiril.

»Maja, kaj te teži?« me je vprašal tiho.

Zlomila sem se. Jokala sem kot otrok in mu povedala vse – o Nini, o Gregorju, o svojem strahu pred prihodnostjo.

Župnik Janez me je poslušal brez sodbe. Potem pa je rekel: »Veš, Maja, izdaja boli bolj kot katerakoli rana na telesu. A če boš dovolila tej bolečini, da te vodi, boš izgubila sebe. Odpuščanje ni darilo za tistega, ki te je prizadel – je darilo tebi sami.«

»Ampak kako naj odpustim? Kako naj ji sploh še pogledam v oči?«

»Odpuščanje ni pozaba. Je odločitev, da ne boš več dovolila tej rani, da določa tvoje življenje. To ne pomeni, da moraš spet zaupati Nini ali biti njena prijateljica kot prej. Pomeni le to, da si zaslužiš mir.«

Te besede so mi ostale v mislih še dolgo potem. Dnevi so minevali v megli žalosti in jeze. Gregor se mi ni več oglasil. Mama me je skušala potolažiti, a nisem želela govoriti z nikomer.

Nekega večera me je obiskala Nina. Stala je na pragu z rdečimi očmi in tresočim glasom: »Maja, vem, da si jezna name. Ne morem ti povedati, kako mi je žal. Bila sem neumna in sebična. Prosim te samo za eno stvar – da mi poveš, kaj čutiš.«

Nisem ji odgovorila takoj. V meni se je boril bes s potrebo po bližini. Pogrešala sem jo – pogrešala sem najino prijateljstvo, najine pogovore ob kavi in dolge sprehode ob Kamniški Bistrici.

»Ne vem, če ti lahko odpustim,« sem rekla tiho.

»Razumem.« Obrnila se je proti vratom.

»Ampak…« sem dodala skoraj šepetaje. »Hvala, ker si prišla.«

Ko je Nina odšla, sem sedela na postelji in premišljevala župnikove besede. Kaj pomeni odpustiti? Ali lahko sploh še kdaj zaupam ljudem? Ali bom vedno živela v strahu pred novo izdajo?

Nekaj tednov kasneje sem šla na sprehod po gozdu nad vasjo. Zrak je bil svež, ptice so pele svojo pomladno pesem. Nenadoma sem začutila olajšanje – kot bi težak kamen padel z mojih ramen. Spomnila sem se vseh lepih trenutkov z Nino in Gregorjem, vseh nasmehov in objemov.

Odločila sem se – odpustila bom. Ne zaradi Nine ali Gregorja, ampak zaradi sebe. Ne bom dovolila, da bi me bolečina določala do konca življenja.

Ko sem se vrnila domov, sem poklicala Nino. »Nina… rada bi govorila s tabo.«

Srečali sva se ob Kamniški Bistrici. Pogledali sva se v oči – prvič po dolgem času brez sovraštva ali grenkobe.

»Nina, odpustila sem ti. Ampak najina pot ne bo več takšna kot prej. Potrebujem čas.«

Nina je prikimala in solze so ji spolzele po licih: »Razumem. Hvala ti.«

Gregorja nisem več videla. Slišala sem, da se je preselil v Ljubljano in začel novo življenje. Jaz pa sem ostala v Kamniku – sama s svojim otrokom in z novo močjo v srcu.

Danes vem: življenje ni nikoli preprosto ali pravično. Vsak od nas nosi svoje rane in vsak od nas ima izbiro – ali bomo pustili bolečini, da nas uniči ali pa bomo našli pogum za nov začetek.

Včasih se vprašam: Ali res lahko popolnoma odpustimo tistim, ki so nas izdali? Ali pa le naučimo živeti z brazgotinami? Kaj vi mislite?