Ob treh zjutraj na Fužinah sem z golimi rokami držala Doro, medtem ko je pes vlekel povodec v kri in policijske luči

Ob treh zjutraj na Fužinah je Miki z zobmi zagrabil rokav Dorine jakne in jo vlekel stran od ograje, kjer je bila kri na betonu in sirene so se odbijale od fasade. Jaz sem jo držala za zapestje, njena koža je bila vroča in spolzka od znoja. V zraku je smrdelo po postanem pivu in poletni kanalizaciji. Policist je prižigal svetilko, Doro pa je treslo od besa in nečesa hujšega. Miki je renčal tiho, kot da ve, da lahko to še eskalira…

Takrat še nisem vedela, da se je moje izgorevanje že zdavnaj prelilo čez rob. Delala sem v klicnem centru v Ljubljani, na minimalcu plus variabile, ki je bila odvisna od tega, koliko ljudi sem prepričala v še en paket. Dvanajst ur slušalk, umetni nasmeh v glasu, potem pa domov v najemniško garsonjero v bloku, kjer so se vonji sosedov mešali v hodniku: česen, cigarete, ocvrto olje. Vročina je tisto poletje obstajala kot material. Lepljiva, težka, brez vetra.

Po ločitvi sem ostala sama. Ne v smislu, da ne bi imela ljudi. Imela sem mamo v Šiški in sestro Doro, ki je živela dve postaji LPP stran. Ampak v sebi sem bila prazna. Zjutraj sem se zbujala z občutkom, kot da mi nekdo sedi na prsih. Včasih sem v kopalnici bruhala od tesnobe, pa nisem povedala nikomur. Bila sem prepričana, da bo minilo, če bom samo dovolj trmasta.

Dora pa… Dora je bila vedno glasnejša od mene. Vedno je šla čez rob, kjer sem jaz obstala. Ko je začela govoriti o tem, da bo imela “toliko otrok, kolikor bo hotela”, se je v mami nekaj prelomilo. Ni šlo samo za število. Šlo je za to, da je Dora že imela dva, brez stalne službe, z občasnimi honorarji in partnerjem, ki je izginjal. Mama je videla položnice, jaz pa sem videla Dorine podočnjake in trmo, ki je bila v resnici strah.

Tisti vroči večer je Dora kričala na nas na parkirišču pri Mercatorju. Ljudje so nosili lubenice, jaz sem držala vrečko s poceni pasjo hrano, ker sem jo kupila “za vsak slučaj”. Doro je razneslo: “Annyi gyereket vállalok, amennyit akarok! Pustite me pri miru!” Madžarsko je udarila ven, ker jo je naučil oče njenih otrok. Mama je obnemela. Jaz sem stala kot zmrznjena, čeprav je bilo 32 stopinj.

Naslednji dan sem šla v zavetišče Gmajnice. Ne zato, ker bi bila plemenita. Šla sem, ker nisem mogla več domov v tišino. Ker sem potrebovala nekaj, kar me bo prisililo vstati. V zavetišču je smrdelo po razkužilu in mokri dlaki. Tisti vonj mi je zlezel v nos in me skoraj spravil v jok, pa nisem razumela zakaj. Med kletkami je bil en pes, mešanček, srednje velik, z grobo dlako in ušesi, ki nikoli nista stala enako. Ni bil lep. Ni bil mladiček. Bil je tak, ki ga ljudje spregledajo.

Ko sem ga pobožala po vratu, se je njegova koža zganila pod prsti, kot da se spomni dotika. Nagnil je glavo in izdihnil, topel zrak mi je oplazil zapestje. Delavka mi je rekla, da mu je ime Miki, da je bil najden pri obvoznici in da ne prenaša glasnih moških glasov. Jaz sem podpisala papirje, še preden sem razmislila o pravilih najemodajalca. To je bila prva nepreklicna odločitev.

Ko sem Miki pripeljala v blok, je v dvigalu kapljal od vročine in strahu. V hodniku je smrdelo po plesni, ker je nekdo spet sušil perilo brez prezračevanja. Soseda iz tretjega nadstropja, gospa Tanja, me je pogledala, kot da sem prinesla bombo. “Psi niso dovoljeni,” je rekla. Jaz sem ji pokazala pogodbo in se delala, da ne slišim. V resnici me je stisnilo v želodcu. Najemnina je bila že tako na meji. Če me vržejo ven, nimam kam.

Prve noči Miki ni spal. Hodil je po stanovanju, kremplji so praskali po laminatu. Jaz sem ležala na kavču in poslušala njegovo dihanje. Hitro, plitvo, kot pri človeku, ki ima nočno moro. Občasno se je priplazil k meni in se z vso težo naslonil na moje noge. Njegova toplota je bila kot grelnik. Dotik, ki ni nič zahteval. Jaz pa sem bila jezna. Na njega, na sebe, na Doro, na to, da sem si spet naložila odgovornost.

Potem so prišli sprehodi. Zjutraj pred službo, ko je bil asfalt še moker od nočnega čiščenja in je zadišalo po lipah. Popoldne, ko je zrak stal in so se smeti pri kontejnerjih sladko-kislo kvarile. Miki je vlekel, jaz sem sopihala, in včasih sem si želela, da ga ne bi vzela. Ampak zaradi njega sem vsak dan stopila ven. In zaradi njega sem začela govoriti z ljudmi.

Enkrat me je na sprehodu ustavil starejši gospod z brki pri parku Muste. Rekel je, da je Miki podoben njegovemu psu iz mladosti. Jaz sem mu prvič po dolgem času odgovorila z normalnim glasom, ne s klicno-centrsko prijaznostjo. Smejala sem se, čisto kratko. Miki je medtem mahal z repom in se pustil pobožati, čeprav je običajno bežal pred rokami.

Dora je sprva ignorirala Mikija. Potem pa je en dan prišla k meni s svojima otrokoma, ker ni imela varstva. Stanovanje je bilo vroče, ventilator je brnel, v kuhinji je smrdelo po kavi, ki sem jo pozabila na plošči. Dora je sedla na tla in si držala glavo. Miki je prišel, se usedel pred njo in ji položil brado na koleno. Dora se je najprej zdrznila, potem pa je začela jokati. Ne lepo, ne tiho. Telo ji je trzalo, solze so padale na pasjo dlako.

Takrat sem videla, da ni samo trmasta. Bila je izčrpana. In jaz sem bila tudi. Miki je ostal pri njej, dihal je počasi, kot da jo uči ritma. Dora je rekla: “Ne morem več.” Jaz sem hotela reči “Sama si si izbrala,” pa nisem. Namesto tega sem šla v kopalnico in si umila obraz, ker sem čutila, da bom eksplodirala.

Naslednji teden je Miki zbolel. Začelo se je s tem, da ni hotel jesti. Potem je bruhal. V stanovanju je zaudarjalo po kislem in po mokri dlaki. Jaz sem mu držala glavo, ko je trepetal, njegova koža je bila vroča pod mojo dlanjo. Veterinarska ambulanta na Viču me je pogledala, kot da sem še ena od tistih, ki si omisli psa brez denarja. Račun je bil več kot polovica moje plače.

To je bila druga nepreklicna odločitev. Vzela sem kreditno kartico, ki sem jo imela za “nujne primere”, in podpisala. Nisem imela pojma, kako bom plačala. Veterinar je rekel, da gre za vnetje trebušne slinavke, da bo treba dieto in kontrolne preglede. Jaz sem šla domov z vrečo posebne hrane in občutkom, da sem naredila nekaj strašno neodgovornega. Ampak ko sem ponoči sedela ob njem in poslušala, kako mu srce bije ob moji dlani, sem vedela, da ga ne bom pustila.

V službi so mi težili zaradi izostankov. “Lahko prideš, ali ne?” je rekla nadzornica. Jaz sem gledala Mikija, ki je ležal na odeji in se komaj premikal. V meni se je nekaj zlomilo. Ne dramatično. Tiho, kot ko poči stara elastika.

Tretja nepreklicna odločitev je prišla v obliki e-pošte. Dala sem odpoved. Ne zato, ker bi imela plan. Nisem ga imela. Ampak nisem mogla več poslušati ljudi, ki so mi kričali v uho, medtem ko sem doma štela tablete za psa. Počutila sem se, kot da bom zbolela, če ostanem.

In ker sem dala odpoved, sem morala na ZZZS in na Zavod. Čakalnice so smrdele po razkužilu in po potu. Vročina se je lepila na plastične stole. Obrazci, dokazila, “prinesite še to”. Miki je medtem potreboval sprehod, hrano, kontrolo. Vsakič, ko sem šla po stopnicah, me je v nogah zabolelo od utrujenosti. Včasih sem ga skoraj sovražila, ker mi ni pustil, da bi se sesula. Ker je moral ven, tudi ko sem jaz hotela samo izginiti.

Dora se je v tem času oddaljila. Mama je pritiskala nanjo. Jaz sem bila vmes. Miki je bil edini, ki ni ničesar razlagal. Samo bil je. In ravno zato je začel vplivati na to, kako sem jaz gledala na Doro.

Tisto noč, ki sem jo opisala na začetku, je Dora prišla k meni sredi noči. Bila je v paniki. Rekla je, da jo je partner udaril, da je odšla od njega, da jo je zasledoval do bloka. Jaz sem odprla vrata in še preden sem dojela, je on stal spodaj in kričal. Miki je zarenčal, dlaka se mu je dvignila. Jaz sem se tresla, ampak sem poklicala policijo.

Ko je Dora hotela steči dol in se z njim “pogovoriti”, je Miki zagrabil njen rokav. Ni jo ugriznil. Samo držal jo je, trmasto, kot da je njegova naloga, da jo zadrži. Dora je padla na kolena. Na betonu je bila kri, ker si je prej opraskala roko ob ograjo. Policijske luči so utripale, zrak je bil težak in vlažen, kot pred nevihto. Jaz sem prvič v življenju rekla policistu na glas, da se bojim.

Po tisti noči Dora ni šla nazaj k njemu. Prišla je k meni za nekaj tednov. V moji garsonjeri je bilo tesno. Otroka sta spala na blazinah. Miki je krožil med nami, kot varnostnik. Včasih mi je šel na živce, ker ni imel miru. Včasih sem se mu zahvalila v mislih, ker je s svojo prisotnostjo držal prostor skupaj.

Dora je en dan sedela na balkonu, zrak je dišal po dežju, ker je končno padla poletna nevihta. Rekla je: “Maja, ne vem, če sem sposobna.” Jaz sem ji odgovorila: “Tudi jaz ne vem, če sem.” In to je bilo prvič, da nisva govorili o številu otrok. Govorili sva o tem, da naju je strah.

Miki se je počasi pobiral. Ne čudežno. Še vedno je imel slabe dni. Še vedno sem računala, ali bom ta mesec plačala elektriko ali veterinarja. Gospa Tanja je še vedno godrnjala, da pes smrdi po hodniku. Včasih je res smrdel, po mokri odeji in po pasjih ušesih, ko sem pozabila pravočasno oprati. Ampak jaz sem se učila živeti z nepopolnostjo.

Največja groza je prišla jeseni, ko je Miki spet padel v krizo. Sredi noči je začel težko dihati, kot da mu nekaj sedi na prsih. Njegov trebuh se je dvigal prehitro. Položila sem uho na njegov bok in slišala pospešen utrip. Njegova toplota je bila nenavadna, skoraj žgoča. V tistem trenutku sem se zavedla, da če ga izgubim, bom padla nazaj v luknjo, iz katere sem komaj splezala.

Vlekla sem ga po stopnicah, ker dvigalo spet ni delalo. Zunaj je bil hladen veter, listje je drselo po pločniku. Poklicala sem taksi, ker LPP ponoči ni vozil. Taksist je zavijal z očmi, ker pes. Jaz sem mu dala deset evrov več, čeprav jih nisem imela. Na veterinarski kliniki so rekli, da mora ostati čez noč. Jaz sem sedela v avli, kjer je smrdelo po razkužilu in kavi iz avtomata, in nisem mogla nehati tresti rok.

Ko sem zjutraj šla domov, sem šla še do osebnega zdravnika. Ne zaradi Mikija. Zaradi sebe. Bila sem bleda, brez spanja, s praznim pogledom. Sestra me je vprašala, če sem v redu. Jaz sem prvič rekla: “Ne.” Zdravnica mi je napisala napotnico za psihologa in bolniško. Ni bilo herojsko. Bilo je sramotno in olajšujoče hkrati. To je bila odločitev, ki je prišla zaradi psa, čeprav je šlo za moje zdravje.

Miki je preživel tisto noč. Ko sem ga prišla iskat, je bil še vedno šibek. Ko sem ga dvignila v avto, se mi je njegova teža usedla v roke in me skoraj spravila v jok. Dihal je mirneje, a vsakič, ko je izdihnil, sem čutila, kako malo je včasih potrebno, da vse izgine.

Danes nisem rešena. Še vedno iščem delo, ki me ne bo požrlo. Dora se še vedno prepira z mamo, ampak manj kriči. Včasih pride na sprehod z nami. Miki hodi počasi, njegova dlaka je na nekaterih mestih redkejša, ampak ko se mi ponoči pritisne ob noge, me njegova toplota spomni, da sem še tu.

In še vedno se sprašujem: ali je odgovornost do drugega bitja vedno ljubezen, ali je včasih samo strah pred tem, da bi se sesul sam? Kaj bi vi naredili, če bi vas prav pes prisilil, da se prvič v življenju ustavite in priznate, da ne zmorete sami?