Vikendi brez predaha: Ko tašča postane gospodarica mojega življenja
»Spet si pozabila pospraviti krušne drobtine s prta,« je Marija zabrusila, še preden sem sploh dobro stopila v kuhinjo. Bila je sobota zjutraj, ura komaj osem, jaz pa sem že čutila, kako mi v prsih raste kepa tesnobe. Matej je še spal, otroka sta se tiho igrala v svoji sobi, jaz pa sem že vedela, da bo vikend spet vse prej kot miren. Marija je s svojo prisotnostjo napolnila vsak kotiček našega stanovanja v Šiški, čeprav je imela svojo hišo v Trzinu. A odkar je pred dvema letoma ovdovela, je skoraj vsak vikend preživela pri nas.
»Saj sem hotela,« sem tiho odgovorila, a je Marija že začela brisati mizo, kot da sem popolnoma nesposobna. »Vidiš, če bi bila bolj pozorna, bi bilo vse lažje,« je godrnjala. Včasih sem se spraševala, ali sploh opazi, kako se trudim. Vsak vikend sem pekla potico, ker je Matej rekel, da jo ima njegova mama najraje. Vsak vikend sem skrbela, da je v hladilniku dovolj njene najljubše skute in da so brisače v kopalnici zložene tako, kot ima rada. A vedno je našla nekaj, kar ni bilo dovolj dobro.
Ko je Matej prišel v kuhinjo, sem mu s pogledom skušala dopovedati, naj mi pomaga, a je le nemočno skomignil z rameni. »Dobro jutro, mami,« je rekel in poljubil Marijo na lice. »Si dobro spala?« Marija je zadovoljno prikimala in ga pogledala z očmi, ki so govorile: »Samo jaz vem, kaj je zate dobro.«
Po zajtrku sem poskušala pobegniti na balkon, da bi vsaj za trenutek zadihala. Pogled na Ljubljanski grad v daljavi me je vedno pomiril, a danes ni pomagalo. Marija je že stala za mojim hrbtom. »Veš, včasih se sprašujem, če sploh veš, kaj pomeni biti dobra žena,« je rekla. »Moja mama je vedno govorila, da mora ženska najprej poskrbeti za moža in otroke, šele potem za sebe.« Njene besede so me zadele kot klofuta. »Marija, trudim se po svojih najboljših močeh,« sem ji odgovorila, a je le zamahnila z roko. »Saj vem, da se trudiš, ampak včasih je treba več kot trud.«
V tistem trenutku sem si zaželela, da bi lahko samo izginila. Spomnila sem se, kako sem kot otrok z mamo hodila na Rožnik in se smejala, kako sem si predstavljala, da bom imela svojo družino, kjer bo vladala toplina in razumevanje. Zdaj pa sem imela občutek, da živim v hiši, kjer štejejo le pravila in pričakovanja, ki jih nikoli ne morem izpolniti.
Popoldne je Marija vztrajala, da gremo vsi skupaj na obisk k njeni sestri v Domžale. »Tako dolgo že ni videla vnukov,« je rekla Mateju, ki je le prikimal. Otroka sta bila navdušena, jaz pa sem vedela, da bom spet poslušala pogovore o tem, kako je bilo včasih vse boljše, kako so ženske znale držati hišo skupaj in kako so moški spoštovali svoje matere. Med vožnjo sem gledala skozi okno in si želela, da bi lahko samo izstopila in odšla nekam, kjer bi bila spet jaz.
Pri teti Ani je Marija takoj začela razlagati, kako je pri nas doma. »Naša Maja se še uči,« je rekla, kot da sem otrok. »Ampak Matej je potrpežljiv, saj veš, kakšne so mlade punce danes.« Teta Ana je le prikimavala, jaz pa sem čutila, kako mi v grlu raste cmok. Ko sem poskušala kaj povedati, me je Marija prekinila. »Pusti, Maja, ti še ne razumeš, kako je, ko imaš družino.« V tistem trenutku sem vstala in šla na stranišče, kjer sem si dovolila, da mi po licih stečejo solze.
Ko smo se zvečer vrnili domov, sem bila popolnoma izčrpana. Matej je sedel na kavču in gledal televizijo, jaz pa sem v kuhinji pomivala posodo. Marija je sedela za mizo in brala revijo. »Veš, včasih se mi zdi, da nisi srečna,« je nenadoma rekla. »Mogoče bi morala več govoriti z Matejem. On je dober fant, ampak potrebuje žensko, ki ga razume.« Njene besede so me zabolele bolj kot karkoli drugega. »Marija, ali sploh vidiš, koliko se trudim?« sem jo vprašala. »Vem, da nisi moja mama, ampak ali lahko vsaj za trenutek verjameš, da sem dovolj dobra za tvojega sina?« Marija je le skomignila z rameni. »Saj boš videla, ko boš starejša.«
Tisto noč nisem mogla spati. Matej je tiho dihal poleg mene, jaz pa sem gledala v strop in razmišljala, kje sem izgubila sebe. Spomnila sem se, kako sem nekoč sanjala o tem, da bom imela svojo družino, kjer bom lahko dihala, kjer bom lahko jaz. Zdaj pa sem imela občutek, da sem le senca ženske, ki sem jo nekoč poznala.
Naslednje jutro sem zbrala pogum in Mateju povedala, kako se počutim. »Matej, ne morem več tako. Vsak vikend je zame muka. Tvoja mama me ne sprejema, karkoli naredim, ni dovolj. Potrebujem, da me podpreš.« Matej je dolgo molčal, potem pa rekel: »Maja, veš, da mi je mama veliko pomenila, ko je oče umrl. Nočem, da je sama. Ampak nočem tudi, da si ti nesrečna.« Prvič po dolgem času sem začutila, da me sliši. »Mogoče bi lahko Mariji povedal, da potrebujemo več časa zase,« je predlagal.
Tisti vikend je Matej prvič sam povedal Mariji, da bomo prihodnjo soboto preživeli sami. Marija je bila užaljena, a jaz sem prvič po dolgem času zadihala. Ko sem sedela na balkonu in gledala Ljubljano, sem se vprašala: »Ali je res tako težko najti ravnovesje med spoštovanjem do starejših in spoštovanjem do sebe? Kje je meja, ko rečeš: dovolj je?«