Ob petih zjutraj sem v bloku na Fužinah držala povodec, ko je moj pes z gobca potegnil krvav otroški copatek in začel tuliti pred zaklenjenimi vrati

Ob petih zjutraj sem na Fužinah v Ljubljani z eno roko stiskala povodec, z drugo pa ključe, ki so mi drseli iz potnih prstov. Bine je rinil z gobcem v režo pod vrati in ven potegnil krvav otroški copatek. Njegov dih je bil hiter, sape so mu rezale v grlo, kot da ga nekdo duši. Na hodniku je smrdelo po postanem cigaretnem dimu in po razlitem čistilu, ki ga je hišnik polival prejšnji dan. Nekje je zaropotalo, kot da se je nekaj zrušilo, in Bine je zatulil, kot da nekdo izza vrat kliče na pomoč.

Pred tem jutrom nisem verjela, da se lahko človek tako tiho razpade. Ne naenkrat, ampak po kapljicah. Delala sem v klicnem centru blizu BTC-ja, v tisti stekleni stavbi, kjer je klima vedno prehladna in kjer ti šef z nasmehom razloži, da je “stres del posla”. Včasih sem bila ponosna, da zmorem. Potem pa so se začeli jutranji napadi panike. Najprej enkrat na mesec, potem vsak teden. Nisem govorila nikomur. Niti Mateju.

Matej je bil moj partner. Ko sva se preselila v najemniško stanovanje v bloku, je obljubljal, da bova “ekipa”. Potem je izgubil prvo službo, dobil drugo, potem tretjo. Vsakič je bil bolj jezen. In bolj odsoten. Ko sem rodila Nino, je bil prvih nekaj tednov celo nežen. Potem se je umaknil. V telefon, v “svoje probleme”, v tišino. Če sem prosila, naj jo previje, je zavzdihnil, kot da mu nalagam kazen.

Moja izgorelost ni bila dramatična v smislu filmov. Bila je vsakdanja. Bila je vonj po kislem mleku, ki se je zasušil na kuhinjskem pultu. Bila je mokra plenica, ki sem jo zamenjala z mehaničnimi gibi. Bila je mrzel veter, ko sem ob šestih zjutraj čakala LPP avtobus, in sem imela občutek, da mi koža ne pripada. Bila je tudi birokracija. Ko sem enkrat šla k osebni zdravnici in rekla, da ne spim, je odvrnila, naj “malo več hodim” in mi dala napotnico za psihologa z dolgim čakalnim rokom preko ZZZS. Šest mesecev. Šest mesecev je v takem stanju večnost.

Bine je prišel v moje življenje, ko sem bila že na robu. Nisem ga hotela. Res ne. Bila sem proti. Matej je nekega popoldneva prišel domov z idejo, da “rabimo psa, da bo malo življenja”. Jaz sem videla samo dodatne stroške, dodatno odgovornost in še eno bitje, ki bo odvisno od mene. Stanodajalec je imel v pogodbi, da hišni ljubljenčki niso dovoljeni. Najemnina je že tako požrla polovico moje plače. Položnice za ogrevanje so pozimi ugriznile še drugo polovico.

Ampak Matej je vztrajal. In potem je kar izginil za dve uri in se vrnil z mešancem, srednje velikim, z grobo dlako, ki je bila bolj pepelnato siva kot karkoli drugega. Imel je neenakomerne ušesa, eno je viselo, drugo je štrlelo. Smrdel je po mokri zemlji in po zavetišču. Ko sem ga prvič pobožala, sem začutila pod prsti rebra. Preveč rebra. Pes je bil lačen, ne samo hrane, ampak tudi dotika.

“Rekli so, da mu je ime Bine,” je rekel Matej, kot da je prinesel kruh iz Mercatorja.

Tisto noč sem sedela na kavču z Nino na prsih in poslušala, kako Bine hodi po stanovanju. Njegovi kremplji so praskali po laminatu. Vmes je zavzdihnil, tisti dolg pasji vzdih, ki se ti zareže v uho. V meni se je dvignila jeza. Na Mateja. Na psa. Na sebe. Potem je Bine prišel do mene in položil glavo na moje koleno. Njegova toplota je bila težka, resnična. Nina se je v spanju premaknila in Bine je nežno povohal njen čop. Vdihnil je, kot da si zapomni njen vonj.

Prva nepreklicna odločitev, ki jo je povzročil, je bila banalna, a je zarezala globoko: šla sem do stanodajalca in priznala, da imamo psa. Ne zato, ker bi bila pogumna, ampak ker nisem mogla več živeti v strahu pred tem, da bo nekdo potrkal in naju vrgel ven. Stanodajalec je bil starejši gospod iz Šiške, vedno v trenirki. Zasmrdelo je po starem tobačnem dimu v njegovem hodniku. Gledal me je, kot da sem mu ukradla nekaj.

“Pes je,” sem rekla. Glas mi je tresel.

“V pogodbi piše,” je odvrnil.

Bine je sedel ob mojih nogah in ni lajal. Samo gledal je. Kot da me drži pokonci.

“Če morate,” sem dodala, “bom šla. Samo dajte mi mesec.”

Tisti trenutek se je nekaj v meni premaknilo. Ne zaradi stanodajalca, ampak zaradi tega, da sem bila pripravljena, prvič po dolgem času, sprejeti posledice. Stanodajalec je na koncu izsilil višjo varščino in pisno obljubo, da bom krila škodo. Finančno me je to skoraj zlomilo. Prodala sem svoj stari prstan, ki mi ga je mama dala za maturo. A psa nisem dala nazaj.

Druga odločitev je prišla s sprehodi. Ker je Bine potreboval ven. Ne glede na to, ali sem imela vročino, ali sem bila neprespana, ali sem se sovražila. Zunaj je bil november, mokra megla se je držala med bloki, asfalt je bil spolzek. V parku ob Ljubljanici je dišalo po mokrem listju in po pasjih iztrebkih, ki jih nihče ni pobral. Bine je vlekel, jaz sem sopla. A po desetih minutah hoje mi je srce nehalo razbijati tako divje. Ne zato, ker bi bila srečna. Ampak ker sem bila prisiljena dihati.

Na enem od teh sprehodov sem srečala sosedo Petro iz tretjega nadstropja. Prej sva se samo bežno pozdravljali. Zdaj se je ustavila, ker je Bine skočil k njej in ji polizal roko. Petra se je zasmejala in rekla: “Ta pa res rabi ljudi.”

“Jaz tudi,” sem izstrelila, preden sem se lahko ustavila.

Petra me je pogledala drugače. Ne kot sosedo, ampak kot nekoga, ki je na robu. Začela mi je nositi stare pasje brikete, ker je njen pes umrl. Jaz sem ji v zameno včasih dala domačo juho. Majhne menjave, ki so me spomnile, da nisem sama v bloku polnem zaprtih vrat.

Matej je Binetovo prisotnost sprva uporabljal kot izgovor. “Saj imaš psa, ti dela družbo,” je rekel, ko je spet prišel domov pozno. Bine je to čutil. Ko je Matej dvignil glas, je pes stal med nama. Ne agresivno. Samo kot živa pregrada. Včasih sem se zaradi tega počutila še bolj ponižano. Da me mora braniti pes.

Potem je prišla zima in z njo kriza. Ni bila ena velika katastrofa, ampak kopičenje. V službi so uvedli nove norme. Če nisi prodal dovolj, si dobil opomin. Jaz sem bila izčrpana. Ko sem prišla domov, je Nina jokala, Matej je ležal na kavču. Bine je hodil sem in tja, njegov rep je bil nizko, kot da se boji.

Nekega dne sem se zrušila v kopalnici. Sedela sem na hladnih ploščicah, vonj po belilu mi je šel na bruhanje. Srce mi je razbijalo, roke so mi mravljinčile. Nina je bila v dnevni sobi v stajici. Slišala sem njen jok, a nisem mogla vstati. In takrat je Bine začel praskati po vratih kopalnice. Ne tisto živčno praskanje, ampak vztrajno. Potem je začel lajati, kratko, ostro, kot alarm.

Matej je prišel do vrat, jezno. “Kaj je zdaj?”

Bine je lajal še močneje in ga porinil z gobcem, dokler ni Matej odprl. Ko me je videl na tleh, je za trenutek otrpnil. Bine je položil tace na moje koleno, njegov srčni utrip sem čutila skozi tkanino trenirke. Topel, hiter, živ. Kot metronom, ki me je držal v sedanjosti.

Tretja nepreklicna odločitev se je zgodila tisti večer. Ne zaradi Mateja, ampak zaradi Binetovega “alarma”. Poklicala sem dežurno ambulanto. Potem sem naslednji dan šla k osebni zdravnici in zahtevala bolniško ter napotnico za psihiatra. Bila sem groba. Bila sem sramotno odločna. Ko mi je rekla, da so čakalne vrste, sem odgovorila: “Ne bom čakala, da se mi zgodi kaj hujšega. Imam otroka. In psa.”

Na koncu sem šla samoplačniško na prvo terapijo. Denarja nisem imela. Odrekla sem se marsičemu, celo ogrevanje sem znižala in hodila po stanovanju v dveh puloverjih. A sem šla. Ker sem prvič videla, kako blizu sem bila temu, da Nina ostane sama v stanovanju. In ker sem vedela, da Bine ne bo vedno dovolj.

Veterinarski stroški so prišli, kot vedno pridejo. Bine je dobil vnetje ušesa. Smrdel je po gnilem, sladkastem izcedku. Tresel je glavo, cvilil, ko sem ga hotela pobožati. Peljala sem ga na veterinarsko ambulanto na Rudniku. Čakala sem med ljudmi, ki so imeli več denarja in manj skrbi. Ko mi je veterinarka povedala ceno, sem pogoltnila. Plačala sem na obroke. Vmes sem se jezila na Mateja, ker je pes bil njegova “ideja”, jaz pa sem bila tista, ki je stala pri blagajni.

Toda največji preobrat ni bil v meni. Bil je v odnosih. Petra je začela občasno paziti Nino, ko sem šla na terapijo. Ne zato, ker bi bila svetnica, ampak ker je razumela, kaj pomeni, če nimaš nikogar. Bine je medtem ležal pri njenih nogah in jo opazoval, kot da je sklenil pogodbo.

Matej pa je počasi izgubljal prostor. Ne zato, ker bi ga jaz načrtno izrinila. Ampak ker je Bine vsakič, ko je Matej obljubil in ni izpolnil, reagiral. Ni ga maral. Ko je Matej poskušal Nino dvigniti, je bil neroden, Bine pa je stal ob strani, napet. Kot da meri nevarnost.

In potem je prišlo tisto jutro, s copatkom. Nina je bila takrat že malce večja, začela je hoditi ob kavču. Copatek je bil njen. Krvav. V tistem trenutku mi je led prešel po hrbtu. Vrata, pred katerimi je Bine tulil, so bila od stare gospe Tanje, ki je včasih pazila na vnuke. Tanja je bila tiha, skoraj nikoli je nisem videla.

Bine je rinil, kot da ve, da je nekaj narobe. Jaz sem potrkala. Nič. Še enkrat. Potem sem, z rokami, ki so se tresle, poklicala policijo. To je bila četrta odločitev, tista, ki je zarezala v naš blok. Ko so prišli, so odprli vrata. Tanja je ležala v predsobi, nezavestna, z razbito glavo. Vnuk je bil v dnevni sobi, jokal. Copatek je bil njegov, ne Nin. Bine ga je našel na stopnišču, ko je otrok v paniki zbežal ven.

V tistem kaosu sem otroka držala za roko. Njegova dlan je bila mrzla in lepljiva. Bine je sedel ob njem in dihal počasi, globoko, kot da mu posoja svoj mir. Na hodniku je dišalo po kovini, po krvi, in po mokrih plaščih policistov. Zunaj je snežilo, droben sneg se je lepilo na okenske police.

Ko se je vse umirilo, sem prišla domov in se zlomila. Tresla sem se, kot bi imela vročino. Matej je stal v kuhinji in rekel: “To je bilo preveč. Pes prinaša samo težave.”

Takrat sem sprejela zadnjo, najbolj nepreklicno odločitev. Šla sem. Ne v dramatičnem pobegu. V tišini. Poklicala sem mamo v Kranj, s katero nisem govorila mesece, ker sem se sramovala, da sem “zatajila”. Rekla sem ji, da ne zmorem več. Da potrebujem pomoč. In da imam psa.

Mama je najprej molčala. Potem je rekla: “Pridi. Pa pripelji tudi njega.”

Ko sem pakirala, sem čutila vonj po kartonu in po starem prahu iz omare. Nina je sedela na tleh in žvečila plastično žlico. Bine je hodil okoli škatel, me rahlo porinil z mokrim nosom v dlan. Kot da preverja, ali sem še tukaj. Ko sem se usedla na tla, je prišel in se mi naslonil na rame. Težak, topel. Njegovo dihanje mi je grelo vrat.

Matej ni prosil, naj ostanem. Samo rekel je, da “tako ali tako nikoli nisi bila zadovoljna”. In to me je bolelo. A nisem se več pogajala. V tem je bila sprememba.

V Kranju ni bilo lažje. Mama je imela majhno stanovanje in stroške, ki so jo dušili. Bine je moral spati v predsobi. Nina je ponoči jokala. Jaz sem še vedno hodila na terapijo, zdaj z vlakom v Ljubljano, ker je bilo ceneje kot avto, ki ga nisem imela. Včasih sem stala na peronu v mrazu, veter mi je rezal v ušesa, in sem se spraševala, ali sem naredila prav. Bine je stal ob meni, povodec je bil napet, in njegov rep je rahlo udarjal ob mojo nogo. Kot majhen opomnik, da se premikam.

Nisem postala nova oseba. Nisem “ozdravela” čez noč. Še vedno imam dni, ko me zagrabi praznina, ko mi smrdi kava in se mi zdi, da me bo lastno telo izdalo. Še vedno se kdaj zjezim na Binetovo dlako, ki jo najdem na oblekah, in na to, da moram šteti kovance za brikete iz Hoferja. Ampak zdaj, ko se zjutraj zbudim, čutim njegovo toplo telo ob svojih stopalih. Slišim njegovo mirno dihanje. In vem, da sem takrat, na Fužinah, ko je tulil pred zaklenjenimi vrati, prvič po dolgem času izbrala življenje namesto otopelosti.

Včasih se vprašam, kaj je prav: ostati in “zdržati”, ali oditi in tvegati vse, tudi obsojanje drugih. Kaj bi izbrali vi, če bi vas k odgovornosti prebudil nekdo, ki ne zna govoriti, zna pa ostati?