Oče, ki sem ga moral zapustiti: Zgodba o izgubljenem sinu

»Ne moreš ga obdržati, Blaž, premlad si in nimaš ničesar,« je rekla mama, ko sem tistega hladnega novembrskega jutra sedel v kuhinji in gledal v prazno skodelico kave. Njene besede so mi še danes kot rezilo v srcu. Bil sem komaj dvajsetleten študent, brez stalne službe, brez lastnega stanovanja, in ko je Mojca, moja takratna punca, zanosila, so se nad nama zgrnili oblaki. Njeni starši so bili strogi, tradicionalni, in niso hoteli slišati o tem, da bi obdržala otroka. »Kaj boš pa nudil temu otroku? Ljubezen ni dovolj,« je rekel njen oče, ko sem ga prosil, naj nama pomaga.

Tistega dne, ko sem Marka prvič držal v naročju, sem vedel, da ga ne bom nikoli pozabil. Njegove drobne roke, ki so se oklepale mojega prsta, in tisti pogled, ki je iskal varnost. A odločitev ni bila v mojih rokah. Socialna delavka, gospa Novak, je prišla z vsemi papirji, in Mojca je jokala, jaz pa sem bil tiho, ker sem vedel, da nimam moči. »To je najboljše zanj,« so govorili vsi okoli mene, a v meni je nekaj umrlo.

Leta so minevala. Mojca je odšla v tujino, jaz sem končal študij, dobil službo v Ljubljani, se poročil z Alenko in imel dva otroka. A Marko je bil vedno z menoj. Vsako leto na njegov rojstni dan sem šel na Rožnik in prižgal svečko. Alenka je vedela, a nikoli ni spraševala. »Nekatere rane se ne zacelijo,« je nekoč rekla, ko me je našla, kako gledam v star album s fotografijo iz porodnišnice.

Ko sem dopolnil petdeset let, sem začel iskati Marka. Najprej sem pisal na center za socialno delo, a so mi rekli, da je vse zaupno. Potem sem iskal po Facebooku, po forumih, celo v bolnišnici sem vprašal, če imajo kakšno sled. Leta so minevala, a nisem obupal. Vsakič, ko sem videl mladega fanta na ulici, sem se vprašal, ali je to on.

Nekega dne sem dobil pismo. »Pozdravljen, Blaž. Moje ime je Marko. Mislim, da si ti moj biološki oče.« Roke so se mi tresle, ko sem bral njegove besede. Pisal je, da je odraščal v Mariboru, da ima svojo družino, da je vedno čutil, da mu nekaj manjka. »Rad bi te spoznal, če si pripravljen,« je napisal.

Prvič sva se srečala v kavarni v Celju. Prišel je z ženo in hčerko. Ko sem ga zagledal, sem vedel, da je moj. Imel je moje oči, moj nasmeh. »Živjo, Blaž,« je rekel in mi podal roko. Jaz pa sem ga objel, kot da bi hotel nadoknaditi vseh teh osemintrideset let. Njegova žena, Nina, je jokala, mala Sara pa me je gledala s široko odprtimi očmi.

»Zakaj si me dal stran?« je vprašal Marko, ko sva ostala sama. Dolgo sem molčal. »Nisem imel izbire,« sem rekel. »Bil sem mlad, prestrašen, brez podpore. Vsi so mi govorili, da je to najboljše zate. Ampak vsak dan sem te pogrešal.«

»Veš,« je rekel, »vedno sem čutil, da nekje obstajaš. Moji starši so bili dobri, a nikoli nisem čutil, da sem res njihov. Ko sem postal oče, sem začel razmišljati o tebi.«

Pogovarjala sva se ure in ure. O otroštvu, o sanjah, o tem, kaj bi bilo, če bi bilo drugače. Marko mi je povedal, da je imel težko mladost, da se je boril z občutkom zavrženosti, da je iskal smisel. »Včasih sem si želel, da bi te lahko vprašal, zakaj,« je rekel.

Ko sem se vrnil domov, me je Alenka čakala v kuhinji. »Kako je bilo?« je vprašala. »Težko,« sem rekel, »ampak lepo. Kot bi se mi odvalil kamen od srca.«

Naslednje mesece sva z Markom preživela veliko časa skupaj. Peljal sem ga na kraje, kjer sem odraščal, mu pokazal slike iz mladosti, skupaj sva šla na Triglav. Prvič sem spoznal svojo vnukinjo, ki me je klicala dedek. A kljub vsemu je med nama ostala senca preteklosti.

Nekega večera sva sedela na klopci v Tivoliju. »Blaž,« je rekel, »misliš, da bi bilo moje življenje drugačno, če bi ostal pri tebi?« Pogledal sem ga in začutil, kako se mi v grlu nabira cmok. »Ne vem, Marko. Morda bi bilo lažje, morda težje. Ampak vem, da sem te vedno ljubil, tudi če nisem mogel biti ob tebi.«

Včasih se vprašam, ali sem ravnal prav. Ali bi moral bolj boriti za svojega sina? Ali bi danes bil boljši človek, če bi imel pogum, da se uprem vsem? A vem, da sem dal vse od sebe, kar sem takrat zmogel.

Zdaj, ko gledam Marka, kako objema svojo hčerko, si želim, da bi mu lahko dal več. A hvaležen sem za drugo priložnost, ki sva jo dobila.

Se tudi vi kdaj vprašate, kaj bi bilo, če bi v preteklosti izbrali drugače? Bi imeli pogum, ki ga jaz nisem imel?