Druga pomlad v jeseni življenja: Ljubezen po sedemdesetem

»Kaj pa če bi danes šla na kavo?« je vprašal Jože, ko sva se srečala pred trgovino v središču vasi. Njegov glas je bil tih, skoraj sramežljiv, a v njegovih očeh sem začutila nekaj, česar že dolgo nisem videla – iskreno zanimanje. Stala sem tam, s torbo v eni roki in kruhom v drugi, in se spraševala, ali je to resničnost ali le še ena izmed tistih sanj, ki jih imam v dolgih, osamljenih nočeh.

Pred tremi leti sem pokopala svojega moža Franca. Po štiridesetih letih skupnega življenja je odšel tiho, skoraj neopazno, kot da ne želi nikomur povzročati preveč bolečine. Ostala sem sama v najini hiši na robu vasi, obdana z vrtom, ki ga nisem več imela volje urejati, in s tišino, ki je postala moj vsakdanji spremljevalec. Otroci so odrasli, vsak s svojo družino, vsak s svojimi skrbmi. Obiski so postali redki, telefonski klici še redkejši. Včasih sem si želela, da bi me kdo poklical, a sem se hkrati bala, da bom slišala le vljudnostne fraze in hitenje.

»Mami, moraš ven med ljudi,« mi je večkrat rekla hči Petra, ko je prišla na obisk. »Ne moreš samo sedeti doma in čakati, da mine dan.« Ampak kako naj grem ven, ko pa se mi zdi, da sem postala nevidna? V trgovini me prodajalka komaj pogleda, na pošti me prehitevajo mlajši, v cerkvi sedim sama v zadnji klopi. Včasih sem zavidala tistim, ki so govorili o drugi mladosti, o novih začetkih, a sem se v sebi prepričevala, da so to le pravljice za televizijo.

Tistega dne, ko sem srečala Jožeta, sem bila še posebej slabe volje. Pes mi je ponoči raztrgal rože, pokojnina je bila spet nižja, v poštnem nabiralniku pa le reklame in položnice. Ko me je povabil na kavo, sem najprej hotela reči ne, a sem v njegovem pogledu prepoznala nekaj znanega – osamljenost. »Prav,« sem rekla, »ampak samo za pol ure.«

V gostilni pri Marinki sva sedela ob oknu, skozi katerega je sijalo pozno popoldansko sonce. Jože je govoril o svojem vrtu, o tem, kako mu je letos slabo uspela solata, in o tem, kako ga boli koleno, ko pride dež. Sprva sem odgovarjala z enozložnicami, a počasi sem začela pripovedovati tudi o sebi. O Francu, o otrocih, o tem, kako pogrešam pogovore ob večerih. Jože je poslušal, resnično poslušal, in v njegovih očeh sem videla toplino, ki je nisem več pričakovala.

Tisti večer sem domov hodila počasneje kot običajno. V prsih sem čutila čuden nemir, kot bi se v meni prebudilo nekaj, kar je dolgo spalo. Naslednji dan sem ga srečala na tržnici. »A greva spet na kavo?« je vprašal, tokrat bolj samozavestno. In tako se je začelo. Najprej kava, potem sprehodi, pogovori o vsem in ničemer. Počasi sem začela spet urejati vrt, Jože mi je prinesel sadike paradižnika, jaz pa sem mu spekla potico.

Ko sem prvič omenila Jožeta hčerki, je bila Petra tiho. »Mami, a si prepričana, da je to pametno? Saj veš, ljudje govorijo,« je rekla previdno. »Kaj pa, če te izkoristi?« Vem, da me je hotela zaščititi, a njene besede so me zabolele. Ali res ne smem biti več srečna, ker sem stara? Ali res ne smem več upati na nekaj lepega?

V vasi so se začeli širiti šepeti. Soseda Marija me je enkrat ustavila pred cerkvijo: »Sem slišala, da imaš novega prijatelja. Lepo, da nisi več sama, ampak pazi nase.« V njenih očeh sem videla mešanico zavisti in skrbi. Nekateri so me gledali postrani, drugi so mi tiho čestitali. Najbolj pa me je presenetil sin Marko, ki me je poklical in rekel: »Mami, če si ti srečna, sem tudi jaz.« Njegove besede so mi dale pogum, da sem začela verjeti, da si zaslužim še eno priložnost.

Z Jožetom sva začela skupaj hoditi na izlete, včasih v Ljubljano na tržnico, drugič na Bled na kremšnito. Vse je bilo novo, a hkrati znano. Prvič po dolgem času sem se zjutraj zbudila z nasmehom. Včasih sem se zalotila, da se smejim sama sebi, ker sem spet začela sanjariti kot mlada deklica. A kljub vsemu sem v sebi čutila strah. Kaj, če se vse to konča? Kaj, če bom spet ostala sama?

Nekega večera sva z Jožetom sedela na klopci pred mojo hišo. Tišina je bila prijetna, polna neizrečenih besed. »Veš, Marija,« je rekel, »nisem si mislil, da bom še kdaj našel nekoga, s katerim bi lahko delil vsakdan. Ampak zdi se mi, kot da sva dobila novo priložnost.« Pogledala sem ga in v njegovih očeh sem videla odsev svojih lastnih upov in strahov. »Tudi jaz nisem verjela, da je to mogoče,« sem tiho priznala.

Včasih ponoči še vedno ležim budna in poslušam veter, ki šumi skozi stare češnje pred hišo. Sprašujem se, ali si res zaslužim to srečo, ali pa me bo življenje spet preizkusilo. A potem se spomnim Jožetove roke v moji, njegovega nasmeha in topline, ki jo prinaša v moj vsakdan. Morda je res, da nikoli ni prepozno za novo ljubezen. Morda si vsi zaslužimo še eno priložnost, ne glede na to, koliko let šteje naše srce.

Se tudi vi kdaj vprašate, ali si zaslužite srečo, ne glede na leta? Bi imeli pogum, da bi odprli srce, čeprav vas je strah?