V veri sem našla moč: Molitev, ki me je rešila v najtežjih trenutkih

»Ne, ne moreš kar tako odnehati!« sem skoraj zavpila, ko sem stala ob babičini postelji v bolnišnici na Jesenicah. Njene roke so bile hladne, oči pa so me proseče gledale, kot da bi v njih iskala upanje, ki ga sama ni več čutila. Zunaj je deževalo, kaplje so tolkle po oknu, v sobi pa je vladala napeta tišina, ki jo je prekinjal le tihi pisk aparata. Mama je stala v kotu, z rokami prekrižanimi na prsih, in se trudila zadržati solze. Oče je bil tiho, kot vedno, ko ni vedel, kaj naj reče. Vsi smo bili prestrašeni, vsak na svoj način, a nihče ni znal najti pravih besed.

Bilo je sredi novembra, ko so babico urgentno odpeljali v bolnišnico zaradi srčnega napada. Tisti večer sem sedela v svoji sobi v Kranju, ko je zazvonil telefon. »Nina, babica je v bolnišnici. Pridi, prosim,« je rekla mama s tresočim glasom. V trenutku sem pograbila jakno in ključe ter stekla ven, ne da bi sploh pomislila, kaj me čaka. Med vožnjo sem molila, čeprav že dolgo nisem bila prepričana, ali me sploh kdo sliši. »Prosim, Bog, ne zdaj. Ne babice,« sem šepetala, medtem ko so mi solze polzele po licih.

Ko sem prispela, sem babico našla priklopljeno na aparate, bleda je ležala na beli rjuhi. Spomnila sem se vseh tistih nedeljskih kosil, ko je dišalo po goveji juhi in je babica vedno nosila predpasnik z rožicami. Vedno je znala najti pravo besedo, vedno je bila tista, ki je držala našo družino skupaj. Zdaj pa je bila tako krhka, da sem se bala, da bo vsak trenutek izginila.

V naslednjih dneh so se začeli prepiri. Mama in stric Peter sta se sprla glede tega, kdo bo skrbel za babico, če pride domov. »Ti si vedno v Ljubljani, jaz pa imam službo v šoli!« je vpila mama. »Pa saj jaz tudi delam! Ne morem vsega pustiti,« je odvrnil stric. Oče je le nemočno gledal, jaz pa sem se počutila, kot da sem spet majhna deklica, ki posluša odrasle, kako se kregajo, ne da bi jo kdo sploh vprašal za mnenje.

Vsak večer sem se vračala domov iz bolnišnice, izčrpana in prazna. Vse, kar sem lahko naredila, je bilo, da sem sedla na rob postelje, sklonila glavo in začela moliti. Najprej sem molila iz obupa, potem pa sem začela v molitvi najdevati nekakšno tolažbo. Spomnila sem se, kako me je babica učila moliti, ko sem bila še otrok. »Nina, molitev ni le prošnja, je tudi pogovor,« mi je govorila. Takrat sem prvič začutila, da nisem sama. Da je nekdo tam zgoraj, ki me sliši, tudi če ne odgovori vedno tako, kot bi si želela.

Nekega večera sem v bolnišnici ostala dlje kot običajno. Babica je spala, jaz pa sem sedela ob njeni postelji in tiho molila. Naenkrat je odprla oči in me pogledala. »Nina, ne boj se. Vse bo v redu,« je zašepetala. Njene besede so me preplavile z nenavadnim mirom. Tisto noč sem prvič po dolgem času zaspala brez solz.

A doma ni bilo nič lažje. Mama je postajala vse bolj živčna, oče se je zapiral vase, stric Peter pa je začel predlagati, da bi babico dali v dom za ostarele. »Ne moremo je več sami negovati,« je rekel. Mama je planila v jok. »Ne bom je dala v dom! Obljubila sem ji, da bo lahko doma!« sem jo slišala kričati skozi zaprta vrata. V meni je vrelo. Kako naj jim povem, da sem preutrujena, da ne zmorem več poslušati njihovih prepirov? Da me je strah, da bom izgubila babico in z njo tudi del sebe?

Tiste dni sem začela hoditi v cerkev, čeprav prej nisem bila redna obiskovalka. Sedla sem v zadnjo klop, sklonila glavo in pustila, da so mi solze tiho tekle po licih. V cerkvi sem našla mir, ki ga doma ni bilo. Tam sem lahko molila, prosila, se jezila in jokala, ne da bi me kdo obsojal. Vsakič, ko sem zapustila cerkev, sem bila nekoliko lažja, kot bi del bremena pustila tam.

Babica je po nekaj tednih prišla domov, a ni bila več ista. Bila je šibka, pogosto je pozabljala, kdo sem. Nekega popoldneva sem ji brala iz stare molitvenika, ki ga je imela na nočni omarici. »Nina, ti si moja moč,« je tiho rekla in mi stisnila roko. Takrat sem začutila, da moram biti močna, ne samo zaradi nje, ampak tudi zaradi sebe in cele družine.

Doma so se stvari počasi umirjale. Mama in stric sta se dogovorila, da bosta izmenično skrbela za babico, jaz pa sem prevzela večino nočnih dežurstev. Ni bilo lahko. Pogosto sem ponoči sedela ob babici in molila, da bi še malo zdržala. Včasih sem se jezila na Boga, zakaj nam nalaga toliko trpljenja. Drugič sem mu bila hvaležna, da nam je dal še nekaj časa skupaj.

Nekega večera, ko je babica spala, sem sedela v kuhinji in poslušala, kako mama tiho joka. Prisedla sem k njej in jo objela. »Mami, bomo zmogli. Skupaj smo močnejši,« sem ji rekla. Prvič po dolgem času sem videla, da je v njenih očeh spet kanček upanja.

Ko je babica čez nekaj mesecev umrla, sem bila ob njej. Držala sem jo za roko in molila, kot me je naučila. V tistem trenutku sem začutila, da je vse, kar sem doživela, imelo smisel. Da je vera tista, ki me je držala pokonci, ko sem mislila, da ne bom zmogla več.

Danes, ko sedim na klopci pred babičino hišo in gledam v nebo, se sprašujem: Ali bi zmogla brez vere in molitve? Ali smo Slovenci res tako močni, kot si mislimo, ali pa si le ne upamo priznati, da včasih potrebujemo nekaj več? Kaj pa vi – ste že kdaj v molitvi našli moč, ko ste jo najbolj potrebovali?