Ko družina potrka na vrata: Nedelja pri mojih

»Ne pozabi, da pridejo danes tudi teta Marija, stric Jože in sestrična Petra,« je mamin glas odmeval iz telefona, medtem ko sem stala v kuhinji in gledala v prazno skodelico kave. V meni je zavrelo. Vsaka beseda, ki jo je izrekla, je bila kot opomnik na vse tiste nedelje, ko sem sedela za mizo in poslušala, kako se drugi smejijo, jaz pa sem se počutila kot senca. »Pridem, mama,« sem izdavila, čeprav sem si želela reči, da me ne bo. Ampak tokrat sem vedela, da ne morem več bežati.

Ko sem stopila skozi vrata domače hiše v Škofji Loki, me je zadela mešanica vonja po pečenki in starega pohištva. Mama je že hitela po hodniku, njen obraz napet, roke polne krožnikov. »Lara, pomagaj mi, prosim,« je rekla, ne da bi me pogledala v oči. Vedno je bila taka – praktična, zadržana, nikoli ni znala pokazati nežnosti. Včasih sem si želela, da bi me samo enkrat objela, brez besed, brez pričakovanj.

V dnevni sobi je oče sedel pred televizijo in gledal poročila. »A si spet prišla sama?« je vprašal, ne da bi odvrnil pogled z ekrana. »Ja, oče,« sem odgovorila tiho. Vedno ista zgodba – vprašanja o tem, zakaj nimam fanta, zakaj še nisem poročena, zakaj nimam otrok. Kot da je moje življenje vredno manj, ker ne sledim njihovim pričakovanjem.

Vrata so se sunkovito odprla in vstopila je teta Marija, glasna kot vedno. »O, Lara, kako si shujšala! A sploh kaj ješ?« je vzkliknila in me objela, preden sem lahko pobegnila. Petra je za njo vlekla svojega sina, ki je že začel razmetavati igrače po tleh. Vsi so se zbrali okoli mize, jaz pa sem se počutila, kot da sem spet tista majhna deklica, ki ne ve, kam naj sede.

»Lara, kdaj boš pa ti pripeljala koga domov?« je začela Petra, medtem ko je rezala potico. »Veš, jaz sem bila pri tvojih letih že dvakrat noseča,« je dodala in se samozadovoljno nasmehnila. Vsi so se zasmejali, jaz pa sem začutila, kako mi vročina zalije obraz. »Vsak ima svojo pot,« sem poskušala ostati mirna, a v meni je vrelo.

Mama je sedela nasproti mene in me opazovala s tistim pogledom, ki ga poznam že od otroštva – kot da sem ji vedno malo v napoto, kot da je z mano nekaj narobe. »Veš, Lara, včasih se sprašujem, če si sploh srečna,« je rekla tiho, skoraj šepetaje. Vsi so utihnili. Oče je pogledal stran, teta Marija je zagrizla v potico, Petra pa je zavila z očmi.

»Sreča ni vedno to, kar si vi predstavljate,« sem končno zbrala pogum. »Ne rabim moža ali otrok, da bi bila vredna. Rada imam svoje delo, imam prijatelje, imam življenje, ki mi ustreza.« Glas mi je zadrhtel, a nisem hotela pokazati solz.

»Ampak Lara, saj veš, da ti želimo le dobro,« je rekla teta Marija, a v njenem glasu je bilo več sočutja kot prej. »Včasih se samo bojimo, da boš ostala sama.«

»Nisem sama,« sem odgovorila. »Samo drugačna sem. In to ni nič narobe.«

V sobi je zavladala tišina. Oče je vstal in šel ven kadit, mama je začela pospravljati mizo, Petra pa je svojega sina odvlekla v kuhinjo. Ostala sem sama s tisto tišino, ki je bila težja od vseh besed.

Ko sem pomagala mami pomivati posodo, je tiho rekla: »Vem, da ti ni lahko. Tudi meni ni bilo, ko sem bila mlada. Ampak takrat ni bilo izbire.« Prvič sem v njenem glasu začutila nekaj, kar je bilo podobno razumevanju.

»Zakaj mi tega nisi nikoli povedala?« sem vprašala.

»Ker sem mislila, da moraš biti močna. Da ne smeš pokazati, da te boli,« je odgovorila in obrisala roke v predpasnik.

»Včasih je najtežje priznati, da si ranljiv,« sem rekla.

Mama me je pogledala in prvič po dolgem času sem v njenih očeh videla solze. »Oprosti, če sem bila pretrda do tebe,« je šepnila.

Objeli sva se, nerodno, a iskreno. V tistem trenutku sem začutila, da mogoče le obstaja prostor zame v tej družini, čeprav je drugačen, kot sem si ga predstavljala.

Ko sem odhajala, me je oče ustavil na hodniku. »Lara, veš, da te imamo radi, kajne? Samo… včasih ne znamo pokazati.« Pokimala sem in mu stisnila roko.

V avtu sem sedela še dolgo, preden sem se odpeljala. V mislih sem premlevala vse, kar se je zgodilo. Mogoče ni pomembno, ali izpolnjujem pričakovanja drugih. Mogoče je pomembno le to, da sem iskrena do sebe.

Se tudi vi kdaj počutite tujci v lastni družini? Zakaj je tako težko povedati, kar res čutimo?