„Ne, tvoja mama ne bo živela z nama“ – Moj boj za dom in samospoštovanje

»Ne, Matej, tvoja mama ne bo živela z nama!« sem skoraj zakričala, ko mi je tistega večera v kuhinji, medtem ko sem rezala čebulo za večerjo, povedal, da je Marija izgubila stanovanje in nima kam iti. V tistem trenutku sem začutila, kako mi srce razbija v prsih, roke so se mi tresle, solze pa so mi že lezle v oči. »Saj je samo začasno,« je rekel tiho, skoraj proseče, a v njegovih očeh sem videla odločnost, ki je nisem poznala.

»Začasno? Matej, veš, da to pri tvoji mami ne obstaja. Ko enkrat pride, ne gre več,« sem mu odgovorila, a sem že vedela, da je odločitev padla. Vedno je bilo tako – Marija je imela zadnjo besedo, Matej pa je bil njen zvesti sinček, ki ji ni znal reči ne. V tistem trenutku sem se počutila kot tujka v lastnem domu.

Ko je Marija čez nekaj dni prišla, je s seboj prinesla tri ogromne kovčke, škatle s spomini in tisti njen hladni pogled, ki me je vedno spravil v zadrego. »No, kje bom spala?« je vprašala, še preden je pozdravila. Matej ji je pokazal najino gostinsko sobo, jaz pa sem v sebi molila, da bo to res samo začasno. Prvi večer je že začela: »Tale kavč je premehak, postelja pretrda, pa še v kuhinji imate vse narobe pospravljeno.«

Vsak dan je bilo huje. Marija je imela mnenje o vsem – od tega, kako perem perilo, do tega, kaj kuham za Mateja. »Moj sin ne mara brokolija, zakaj mu ga potem kuhaš?« je rekla pred Matejem, ki je samo skomignil z rameni. »Tako je bilo vedno pri nas doma,« je dodala, kot da jaz ne znam skrbeti za svojega moža. Počasi sem začela dvomiti vase. Vsak moj korak je bil pod drobnogledom. Če sem pozabila kupiti mleko, je rekla: »Pri nas doma se to ni dogajalo.« Če sem bila utrujena in nisem pospravila kuhinje, je zavila z očmi in rekla Mateju: »Uboga, tako je preobremenjena, mogoče bi morala več počivati.«

Matej je bil vedno bolj tiho. Ko sem ga vprašala, zakaj nič ne reče, je rekel: »Saj veš, da je zdaj v težki situaciji. Saj bo bolje.« Ampak ni bilo bolje. Po dveh mesecih sem imela občutek, da živim v Marijinem stanovanju, ne v svojem. Vsak večer sem jokala v kopalnici, da me nihče ne bi slišal. Moja samozavest je izginjala, počutila sem se kot senca same sebe.

Nekega večera, ko sem prišla iz službe, sem v kuhinji našla Marijo, kako pregleduje moje predale. »Iščem tvoj poročni prstan, Matej ga je omenil, pa me je zanimalo, kakšen je,« je rekla hladno, kot da je to nekaj povsem običajnega. Takrat sem prvič povzdignila glas: »To je moj dom, Marija! Prosim, spoštujte mojo zasebnost!« Pogledala me je zaničljivo in rekla: »Če bi bila boljša žena, bi ti bilo vseeno, kaj počnem.«

Tisto noč sem Mateju povedala, da ne zmorem več. »Ali ona ali jaz,« sem rekla, čeprav me je ob tem stisnilo pri srcu. »Ne morem več živeti v lastni hiši kot gostja.« Matej je bil tiho, dolgo je gledal v tla, nato pa rekel: »Ne morem je pustiti na cesti.«

Naslednje tedne sem živela kot robot. V službi sem bila zbrana, doma pa sem bila tiha, skoraj nevidna. Marija je prevzela kuhinjo, Matej je večino časa preživel v garaži. Najini pogovori so bili kratki, površinski. Prijateljice so me spraševale, kaj se dogaja, a nisem imela moči, da bi jim povedala resnico. Sram me je bilo, da sem izgubila nadzor nad lastnim življenjem.

Nekega dne sem se zlomila. Ko sem prišla domov, sem našla Marijo, kako Mateju razlaga, da bi bilo bolje, če bi jaz šla za nekaj časa k svojim staršem, »da se malo spočiješ, draga«. Takrat sem eksplodirala. »Dovolj! To je moj dom! Ne bom šla nikamor!« sem zakričala. Matej je prvič v življenju stal med nama, zmeden, prestrašen. »Mami, prosim, nehaj,« je rekel tiho. Marija je zavila z očmi in odšla v svojo sobo.

Tisto noč nisem spala. Razmišljala sem o vseh letih, ko sem se trudila biti dobra žena, dobra snaha, dobra oseba. Kje sem izgubila sebe? Zakaj sem dovolila, da nekdo drug vodi moje življenje? Zjutraj sem Mateju napisala pismo. V njem sem mu povedala vse – kako se počutim, kako me boli, da me ne podpira, kako pogrešam najin odnos. Prosila sem ga, naj izbere. Ne zato, ker bi hotela, da izbere mene namesto svoje mame, ampak zato, ker si želim partnerja, ki stoji ob meni.

Matej je pismo prebral in prvič po dolgem času sva se pogovorila. Jokala sva oba. »Ne želim izgubiti tebe,« je rekel. »Ampak tudi mame ne morem pustiti.« »Ne gre za to, da jo pustiš, Matej. Gre za to, da postaviš meje. Da zaščitiš najin dom, najin zakon, mene.«

Po dolgem pogovoru je Matej Mariji povedal, da mora poiskati drugo rešitev. Ni bilo lahko. Marija je bila užaljena, jezna, nekaj časa ni govorila z nama. A počasi se je življenje vrnilo v stare tirnice. Najin odnos je bil ranjen, a sva ga začela zdraviti. Naučila sem se, da moram postaviti meje, tudi če boli. Da imam pravico do svojega doma, do svojega miru, do spoštovanja.

Včasih se še vedno vprašam, ali sem bila pretrda. Ali sem bila sebična. Ampak potem se spomnim, kako sem se počutila, ko sem bila le senca v lastnem življenju. In vem, da sem naredila prav.

Se tudi vi kdaj znajdete v situaciji, ko morate izbrati med sabo in pričakovanji drugih? Kje je meja med pomočjo in samouničenjem?