Ljubezen na pragu šestdesetih: Ko življenje preseneti

»Mama, a si resno? Pri teh letih?« Miha je zavil z očmi in odložil vilico na krožnik, kot da sem mu pravkar povedala, da bom šla na pot okoli sveta s cirkusom. Njegova sestra Anja je tiho sedela nasproti njega, stiskala ustnice in gledala v svoj čaj. V kuhinji je dišalo po pečenih jabolkih, a zrak je bil težak, skoraj lepljiv od napetosti.

»Miha, ne gre za leta. Gre za to, da sem… da sem srečna,« sem poskušala pojasniti, a sem že vnaprej vedela, da bo pogovor težak. »Boris mi pomeni veliko. In vem, da je to nenavadno, ampak…«

»Nenavadno? To je naravnost noro!« je izbruhnil Miha. »Oče je komaj dve leti mrtev! Kako lahko kar tako pozabiš nanj?«

Zabolelo me je. V prsih sem začutila tisti znani občutek krivde, ki me spremlja že odkar sem ostala sama. Vem, da nisem popolna mama. Vem tudi, da nisem popolna vdova. A ali to pomeni, da si ne smem več želeti biti srečna?

Boris je v moje življenje prišel povsem nepričakovano. Spoznala sva se v knjižnici v Celju, kjer sem iskala knjigo o vrtnarjenju. On je stal ob polici s kriminalkami in se smejal sam pri sebi. Ko sem ga vprašala, kaj bere, mi je povedal šalo o detektivu iz Žalca in jaz sem se prvič po dolgih letih iskreno zasmejala. Tisti smeh je bil kot topel veter po dolgi zimi.

A zdaj, ko sedim za mizo s svojima otrokoma, se mi zdi, kot da sem izdala vse, kar sva z njihovim očetom gradila. »Miha, Anja… Ne prosim vaju za dovoljenje. Prosim vaju za razumevanje.«

Anja je končno dvignila pogled. Njene oči so bile rdeče od solz. »Mama… Saj te razumem. Samo… Bojim se, da te bo spet kdo prizadel.«

Prijela sem jo za roko. »Tudi jaz se bojim. Ampak ne morem večno živeti v strahu.«

Tisto noč nisem mogla spati. Boris mi je pisal sporočilo: »Si v redu? Če potrebuješ pogovor, pridi jutri na kavo k meni.« Njegova preprostost me je pomirjala in hkrati strašila. Kako naj razložim otrokom, da si želim nekaj zase? Da si želim biti ženska in ne samo mama?

Naslednji dan sem šla k Borisu v blok na Hudinji. Stanovanje je bilo polno knjig in starih fotografij iz mladosti – slike s planinskih pohodov na Pohorje, mladostni nasmehi iz časov Jugoslavije. Boris mi je pripravil turško kavo in rekel: »Veš, tudi jaz sem imel občutek, da je življenje zame že mimo. Pa si prišla ti.«

Pogovarjala sva se o vsem – o otrocih, o preteklosti, o tem, kako težko je začeti znova pri skoraj šestdesetih. »Včasih imam občutek, da me vsi gledajo postrani,« sem priznala.

»Naj gledajo!« se je zasmejal Boris. »Saj ne živiva zaradi njih.«

A ni bilo tako preprosto. Ko sem naslednjič prišla domov, me je čakala Anja s kovčkom v roki.

»Kam greš?« sem vprašala.

»K Mateju bom nekaj časa. Ne morem gledati, kako si uničuješ življenje.«

Srce mi je padlo v hlače. »Anja… Saj ne delam nič slabega.«

»Ne razumeš! Ti si bila vedno tista močna mama. Zdaj pa… Zdaj pa si šibka.«

Nisem vedela, kaj naj rečem. Samo stala sem tam in gledala svojo hčerko, kako zapira vrata za sabo.

Tiste dni sem veliko premišljevala o tem, kaj pomeni biti mati in kaj pomeni biti ženska v Sloveniji danes. Pri nas se še vedno pričakuje, da boš žrtvoval svoje želje za družino – še posebej ženske mojih let. Ko sem prijateljici Mariji omenila Borisa, je rekla: »A nisi malo prestara za take stvari?«

A jaz nisem čutila starosti – čutila sem samo življenje.

Po nekaj tednih se je Anja vrnila domov. Bila je tiha in zlomljena.

»Mama… Oprosti. Bila sem krivična.«

Objeli sva se in jokali skupaj kot že dolgo ne.

Miha pa ni popustil tako hitro. Na družinski večerji je rekel: »Če misliš pripeljati Borisa na praznovanje dedkovega rojstnega dneva, me ne bo tam.«

Pogledala sem ga naravnost v oči: »Miha… Tudi jaz imam pravico do sreče.«

V tistem trenutku sem vedela: čeprav bom morda izgubila del otrokove naklonjenosti, ne smem več izgubljati sebe.

Počasi so se stvari začele umirjati. Boris je postal del mojega vsakdana – skupaj sva hodila na sprehode ob Savinji, kuhala večerje in se smejala malenkostim. Otroci so ga počasi sprejeli; najprej Anja, potem še Miha.

Nekega večera smo vsi sedeli skupaj na balkonu in poslušali zvoke mesta pod nami.

»Veš kaj, mama?« je rekel Miha tiho. »Mogoče pa si res zaslužiš biti srečna.«

Solze so mi spolzele po licih – tokrat od olajšanja.

Danes vem: nikoli ni prepozno za novo ljubezen ali za novo poglavje v življenju. Včasih moraš samo zbrati pogum in stopiti iz sence preteklosti.

Se tudi vi kdaj vprašate: kdaj ste nazadnje naredili nekaj samo zase? Je res kdaj prepozno za srečo?