Ko sem nehala biti na voljo vsem – zgodba o prebujenju

»Marija, a lahko prideš pogledat otroke?« je zazvonil telefon že tretjič danes. Glas moje hčerke Nine je bil utrujen, a v njem je bilo tisto tiho pričakovanje, da bom kot vedno rekla: »Seveda, pridem takoj.« Pogledala sem skozi okno na deževen marčevski dan in si prvič v življenju dovolila, da nisem odgovorila. Telefon je zvonil še nekajkrat, dokler ni utihnil. Srce mi je razbijalo, roke so se tresle. Kaj pa če me potrebujejo? Kaj če bo Nina užaljena? Kaj če… A potem sem globoko vdihnila in si rekla: »Danes ne grem.«

Vse življenje sem bila tista, ki je držala družino skupaj. Ko je mož Jože izgubil službo v tovarni v Domžalah, sem jaz začela čistiti po hišah, da smo lahko plačali položnice. Ko je sin Matej padel v depresijo po razhodu s punco, sem bila jaz tista, ki je ponoči sedela ob njem in ga tolažila. Ko je mama zbolela za rakom, sem jaz urejala zdravnike, zdravila, prevoze. In ko so se rodili vnuki, sem bila jaz tista, ki je vsak dan vozila na vrtec, kuhala kosila in pomagala pri nalogah.

Včasih sem si mislila, da sem pomembna. Da brez mene nič ne bi šlo. Da sem steber družine. A zadnja leta sem začela opažati, da me nihče več ne vpraša, kako sem. Da me kličejo samo takrat, ko kaj potrebujejo. Da me jemljejo za samoumevno. Ko sem zbolela za gripo in tri dni ležala v postelji, ni nihče prišel pogledat, če kaj potrebujem. Samo sporočilo sem dobila od Nine: »Mami, ko boš boljša, mi prosim operi tiste zavese.«

Tistega dne sem sedela v kuhinji in gledala skozi okno na prazno dvorišče. Vrt je bil zanemarjen, rože ovenele. Spomnila sem se, kako rada sem kot mlado dekle brala knjige pod staro češnjo in sanjala o potovanjih. Kdaj sem nazadnje prebrala knjigo? Kdaj sem nazadnje šla na sprehod sama? Kdaj sem nazadnje razmišljala o sebi?

Jože je sedel pred televizijo in gledal poročila. »A boš šla k Nini?« me je vprašal mimogrede.
»Ne bom šla,« sem rekla tiho.
Pogledal me je presenečeno: »Zakaj pa ne? Saj veš, da te potrebujejo.«
»Tudi jaz potrebujem nekaj časa zase.«
Zavzdihnil je in se obrnil nazaj k televiziji.

Tisto noč nisem spala. V glavi so mi odzvanjale besede: sebična si, nehvaležna si. A globoko v sebi sem čutila olajšanje. Prvič po dolgem času nisem bila utrujena do onemoglosti.

Naslednji dan me je Nina poklicala še dvakrat. Nisem dvignila. Poslala mi je sporočilo: »Mami, kaj se dogaja?« Odpisala sem: »Potrebujem nekaj dni zase.« Ni odgovorila.

V hiši je bilo tiho. Skuhala sem si kavo in sedla na teraso. Prvič po dolgih letih sem opazovala oblake in poslušala ptice. Vzela sem knjigo iz knjižne police – Cankarjeve črtice – in brala do kosila. Nihče me ni motil.

Popoldne je prišel Jože iz trgovine.
»Nina je klicala mene. Je vse v redu?«
»Je. Samo utrujena sem.«
»Veš, da te imajo radi.«
»Vem. Ampak tudi jaz moram imeti rada sebe.«

Zvečer me je poklicala sestra Marjeta.
»Marija, slišim, da si se odločila malo odklopiti. Prav imaš! Tudi jaz bi morala kdaj reči ne.«
Pogovarjali sva se dolgo v noč o tem, kako so nas učili biti pridne punce, vedno na voljo drugim. Kako nas nihče ni vprašal po naših sanjah.

Naslednje dni so bili vsi zmedeni. Matej mi je pisal: »Mami, a si bolna?« Odpisala sem mu: »Ne, samo počivam.« Jože je bil tiho in nekoliko zmeden – prvič v življenju si je sam pripravil večerjo.

Po enem tednu me je obiskala Nina.
»Mami, zakaj to delaš? Saj veš, da te rabimo.«
Pogledala sem jo v oči: »Nina, 30 let sem bila vedno tu za vas. Zdaj rabim nekaj časa zase. Tudi ti boš morala najti način, kako sama poskrbeti za svoje otroke.«
Nina je bila užaljena. Odhitela je brez slovesa.

Bolelo me je. A hkrati sem čutila olajšanje. Prvič v življenju sem postavila mejo.

Počasi so se stvari začele spreminjati. Jože je začel več pomagati po hiši – sicer nerodno in počasi, a trudil se je. Matej se je začel oglašati pogosteje – ne samo takrat, ko kaj potrebuje. Nina se je nekaj tednov jezila name, potem pa me povabila na kavo – prvič po dolgem času sva govorili o njej in meni, ne samo o otrocih.

Začela sem hoditi na sprehode po Rožniku in spoznala skupino žensk mojih let, ki so imele podobne zgodbe. Skupaj smo hodile na izlete in si pripovedovale o svojih življenjih – o tem, kako nas nihče ni naučil reči ne.

Nekega dne me je Matej vprašal: »Mami, a si srečna?«
Pogledala sem ga in prvič po dolgem času rekla: »Mislim, da končno postajam.«

Zdaj vem: če ne poskrbim zase, ne morem biti dobra za nikogar drugega. Naučila sem se reči ne brez slabe vesti.

Včasih me še vedno stisne pri srcu, ko slišim telefon zvoniti in vem, da nekdo nekaj potrebuje od mene. A zdaj si dovolim izbrati – kdaj želim pomagati in kdaj potrebujem čas zase.

Se tudi vi kdaj počutite ujeti med pričakovanji drugih in svojimi željami? Kdaj ste nazadnje naredili nekaj samo zase?