Ko družina postane breme: Moja bitka za meje, zvestobo in lasten mir

»Spet si pozabila poklicati mamo,« je rekel Marko, ko sem vstopila v kuhinjo, kjer je dišalo po sveže kuhani kavi. Njegov glas je bil tih, a v njem sem začutila tisti znani očitek, ki se je kot senca vlekel za vsakim mojim korakom zadnjih nekaj let. »Nisem pozabila, samo… danes res nisem imela časa,« sem odgovorila in se trudila, da bi zvenela mirno. V resnici pa sem v sebi že čutila tisti nemir, ki me je spremljal vsakič, ko je šlo za njegovo družino.

Markova mama, gospa Marija, je bila vedno tista, ki je imela zadnjo besedo. Ko sva se pred osmimi leti poročila, sem verjela, da bom v njegovi družini našla toplino in sprejetost. Namesto tega sem dobila seznam pričakovanj, ki so se z leti le še daljšala. »Tako se pač dela pri nas,« mi je večkrat rekla. »Družina je na prvem mestu.« Sprva sem se trudila ustreči – obiskovala sem jih vsak vikend, pomagala pri vsaki selitvi, kuhala na vseh praznovanjih. A nikoli ni bilo dovolj.

»Zakaj pa ne prideš večkrat? Saj imaš zdaj službo v Ljubljani, pa si lahko vzameš čas za nas!« mi je pred kratkim zabrusila tašča. V meni je vrelo. Moja služba v marketingu mi je pomenila vse – bila sem ponosna na napredovanje, a v njihovih očeh je to pomenilo le še en razlog za očitke. »Zdaj si pa že preveč važna, a?« mi je nekoč rekla Markova sestra Petra. »Saj nisi edina, ki dela.«

Marko je bil vedno nekje vmes – med mano in svojo družino. Ko sem mu potožila, da me duši njihova pričakovanja, je skomignil z rameni: »Veš, kakšna je mama. Saj misli dobro.« A jaz sem vedela, da to ni dovolj. Vsak moj uspeh – nova pogodba v službi, objava v reviji, celo to, da sem začela teči maraton – vse to so obrnili proti meni. »Zdaj boš pa še tekla? Kdo bo pa kuhal kosilo?«

Najhuje je bilo lansko poletje. Markova mama je zbolela in pričakovalo se je, da bom jaz tista, ki bo vsak dan po službi hodila k njej in ji pomagala. Marko je delal v drugi izmeni in ni mogel pomagati. Petra ima dva majhna otroka in »preveč skrbi«. Tako sem jaz postala tista, ki mora žrtvovati svoj čas. Vsak večer sem sedela ob njeni postelji in poslušala njene pripombe: »Če bi bila prava snaha, bi mi skuhala juho kot jaz nekoč svoji tašči.«

Nekega večera sem se zlomila. Sedela sem v avtu pred blokom in jokala. Poklicala sem svojo mamo v Maribor in ji povedala vse. »Ne dovoli jim, da te uničijo,« mi je rekla. »Postavi meje.« Ampak kako? Marko ni razumel. »Saj si vedela, v kakšno družino prihajaš.«

Začela sem opažati, da izgubljam sebe. Nisem več brala knjig, nisem več hodila na jogo s prijateljicami. Vsak prosti trenutek sem razmišljala o tem, kaj še moram narediti za moževo družino. Ko sem to omenila Marku, me je pogledal kot tujko: »A ti ni mar za mojo mamo? Saj ti nič noče.«

Nekega dne me je poklicala Petra: »Mami rabi pomoč pri zdravniku jutri ob osmih.« Bila sem tik pred pomembno predstavitvijo v službi. »Ne morem jutri zjutraj, imam sestanek.« Na drugi strani tišina. Potem pa: »Vedno si ista. Samo nase misliš.« Odložila sem telefon in začutila olajšanje – prvič nisem popustila.

A doma me je čakal Marko s hladnim pogledom: »Petra pravi, da si jo zavrnila.« V meni se je nekaj prelomilo. »Marko, jaz nisem vaša služkinja! Tudi jaz imam svoje življenje!« Prvič sem zakričala nanj. On pa: »Če ti ni prav, pa pojdi!«

Tisto noč nisem spala. Razmišljala sem o vseh letih žrtvovanja – zase nisem imela ničesar več. Naslednji dan sem vzela dopust in odšla k svoji mami v Maribor. Ko sem ji povedala vse podrobnosti, me je objela: »Hči moja, življenje ni žrtev za druge. Če te ne spoštujejo zdaj, te nikoli ne bodo.«

Vrnila sem se domov odločena, da postavim meje. Marku sem rekla: »Od zdaj naprej bom pomagala tvoji mami le takrat, ko bom lahko in ko bom sama želela. Če ti to ni prav, potem morava razmisliti o najinem odnosu.« Bil je šokiran – prvič me je videl odločno.

Začeli so prihajati klici – Petra jezno, Marija užaljeno: »Tako nehvaležna snaha!« A jaz sem vztrajala. Počasi sem spet začela živeti – šla na izlet s prijateljicami na Bled, prebrala knjigo do konca brez slabe vesti.

Marko se je sprva umikal – ni znal sprejeti moje spremembe. A po nekaj tednih se mi je pridružil na sprehodu po Rožniku in rekel: »Mogoče si imela prav… Mogoče smo vsi preveč pričakovali od tebe.« Prvič sva se pogovarjala kot partnerja.

Danes še vedno čutim pritisk moževe družine – a zdaj vem, kje so moje meje. Vem tudi to: če ne postaviš meja drugim, jih bodo oni postavili tebi – in nikoli ne bodo tam, kjer jih potrebuješ.

Včasih se vprašam: Koliko žensk v Sloveniji živi tako kot jaz – ujete med lojalnostjo do partnerja in lastno potrebo po svobodi? Kdaj bomo začele verjeti, da imamo pravico do svojega miru?