Ko je rekel, da bo tako bolje za vse: Zgodba o razpadu družine v Ljubljani

»Tako bo bolje za vse,« je rekel Marko in pogledal skozi okno, kot bi tam zunaj iskal rešitev, ki je meni ni ponudil. Njegov glas je bil tih, skoraj nežen, a vsaka beseda je v meni odmevala kot udarec. Sedela sem nasproti njega za kuhinjsko mizo, kjer sva nekoč skupaj pila kavo in se smejala otroškim šalam najine hčerke Nine in sina Jureta. Zdaj pa sem imela občutek, da vsak vdih boli bolj kot prejšnji.

Nisem jokala. Ne še. Samo sedela sem tam, z rokami v naročju, in gledala v prazen krožnik pred sabo. Marko je bil vedno tisti, ki je znal stvari povedati mirno, brez drame. Tudi zdaj ni kričal, ni lomil krožnikov, ni iskal velikih besed. Samo rekel je: »Tako bo bolje za vse.«

»Za vse?« sem komaj slišno ponovila. »Ali res misliš tudi na otroke? Na mene?«

Zavzdihnil je in se obrnil proti meni. »Ne moreva več tako. Samo prepirava se. Otroka vse čutita. Ne želim, da odraščata v takem okolju.«

V tistem trenutku sem zaslišala Ninine korake na hodniku. Hitro sem si obrisala oči in si nadela nasmeh. »Mami, kje so barvice?« je vprašala in me pogledala s tistimi velikimi rjavimi očmi, ki jih je podedovala po Marku.

»V predalu pri hladilniku, srček,« sem ji odgovorila in se trudila, da glas ne bi zadrhtel.

Ko je Nina odšla nazaj v sobo, sem pogledala Marka. »Kaj pa midva? Saj sva si obljubila…«

Prekinil me je: »Obljubila sva si veliko stvari. Ampak življenje ni vedno tako, kot si želimo.«

V meni se je nabiral obup. Spomnila sem se vseh let skupaj – najinega prvega stanovanja v Šiški, ko sva imela komaj dovolj za položnice; rojstva Nine in Jureta; skupnih izletov na Bled in v Bohinj; večerov, ko sva skupaj gledala stare slovenske filme in pila cviček.

»Kje sem izgubila tebe? Kje sem izgubila sebe?« sem si tiho šepetala v mislih.

Tisto noč nisem spala. Slišala sem Marka, kako se tiho premika po stanovanju. Slišala sem Juretovo smrčanje iz sosednje sobe in Ninino tiho mrmranje v spanju. Vse bi dala, da bi lahko zavrtela čas nazaj.

Naslednji dan sem šla v službo kot robot. V računovodstvu podjetja na Viču so vsi vedeli, da nekaj ni v redu. Moj sodelavec Andrej me je vprašal: »Si v redu?« Samo prikimala sem in se posvetila številkam na ekranu.

Popoldne me je poklicala mama. »A si kaj žalostna? Marko mi je rekel, da sta imela prepir.«

»Nič takega ni, mami. Samo utrujena sem.«

A mama ni odnehala: »Veš, včasih je treba potrpeti. Tudi jaz sem s tvojim očetom marsikaj preživela.«

Zazdelo se mi je krivično – zakaj moramo ženske vedno potrpeti? Zakaj moramo biti mi tiste, ki držimo družino skupaj?

Ko sem prišla domov, je Marko že pakiral nekaj svojih stvari. Otroka sta sedela na kavču in gledala risanke.

»Kam greš?« sem ga vprašala.

»Za nekaj dni bom pri Borutu. Da se malo umirim.«

Nisem ga ustavila. Samo stala sem tam in gledala, kako zapira vrata za sabo.

Tisti večer sem otroka spravila spat in sedla na balkon. Ljubljanski zrak je bil hladen in težak. Pogled mi je uhajal na sosednje bloke – povsod so gorele luči, povsod so bile družine. Spraševala sem se: Koliko ljudi za temi okni skriva svojo bolečino?

V naslednjih tednih so sledili pogovori z Markom – najprej napeti, potem vedno bolj hladni. Dogovorila sva se za skupno skrbništvo otrok. Marko je našel stanovanje na Rudniku in otroka sta začela hoditi k njemu vsak drugi vikend.

Najhuje mi je bilo ob nedeljah zvečer, ko sta Nina in Jure odšla k njemu. Stanovanje je bilo nenadoma tiho in prazno. Hodila sem po sobah in pobirala njihove igrače ter jokala v blazino.

Soseda Marija me je enkrat ustavila na hodniku: »A ste vi tista, ki se ločuje?«

Samo prikimala sem.

»Saj bo bolje. Tudi moj sin se je ločil. Zdaj ima novo ženo in dva otroka.«

Nisem vedela, ali naj jo sovražim ali ji bom hvaležna za tolažbo.

V službi so me začeli vabiti na kave po delu. Andrej me je enkrat vprašal: »A bi šla z mano na Rožnik? Malo na sprehod?«

Najprej sem ga zavrnila – nisem bila pripravljena na karkoli novega. Ampak po nekaj tednih samote sem pristala.

Na Rožniku sva sedela na klopci in gledala Ljubljano pod nama.

»Veš, nisi edina, ki ji razpade zakon,« mi je rekel Andrej.

»Ampak jaz imam občutek, da sem edina tako sama.«

»Nisi sama.«

Tiste besede so mi ostale v glavi še dolgo potem.

Otroka sta počasi sprejela novo realnost – pri meni sta imela svojo sobo, pri Marku drugo posteljo in igrače. Včasih sta me vprašala: »Zakaj ati ne živi več z nami?«

Vedno znova sem iskala prave besede: »Ati in mami se imata še vedno rada kot prijatelja. Samo skupaj ne moreva biti.«

Nekega večera me je Nina vprašala: »Mami, a boš še kdaj srečna?«

Solze so mi stekle po licih. Objela sem jo in ji obljubila: »Bom poskusila.«

Zdaj mineva že drugo leto odkar živimo narazen. Še vedno boli – posebej ob praznikih ali ko vidim srečne družine na igrišču v Tivoliju. A počasi spoznavam samo sebe – kdo sem brez Marka, brez najine skupne zgodbe.

Včasih se vprašam: Ali smo res vsi srečnejši zdaj? Ali bi morala bolj potrpeti? Ali pa si končno dovolim biti to kar sem?