Justinov 60. rojstni dan: Praznovanje, ki je razbilo moj svet

»Ne morem verjeti, da si to res ti, Justin!« sem skoraj zakričala, ko sem v rokah držala fotografijo, ki mi jo je ravnokar izročila Andreja. Vse je bilo pripravljeno za Justinov 60. rojstni dan – baloni v modrih in zlatih odtenkih, vonj po potici in pečenki, otroci so se smejali na vrtu, jaz pa sem v srcu čutila nemir, ki ga nisem znala pojasniti.

»Mami, pridi! Oči bo razrezal torto!« je zavpila hči Tjaša iz dnevne sobe. Toda jaz sem obstala v predsobi, s pogledom prilepljenim na fotografijo: Justin, moj mož, objema žensko, ki je nisem poznala, poleg njiju pa stoji fant, star približno šestnajst let. Vsi trije so se smejali, kot bi bili prava družina.

»Andreja, kaj je to?« sem šepnila svoji najboljši prijateljici, ki mi je sliko podala s tresočimi rokami. »Nisem ti hotela pokvariti praznika, ampak… tole sem našla na Facebooku. Nekaj mi ni dalo miru. Že dolgo sem sumila, da Justin nekaj skriva.«

V meni se je vse sesulo. Skoraj trideset let sem verjela, da poznam svojega moža. Skupaj sva preživela toliko – gradila hišo v Škofji Loki, vzgajala dva otroka, preživljala težke čase po izgubi službe in bolezni moje mame. Nikoli si nisem mislila, da bi bil Justin sposoben česa takega.

Zbrala sem pogum in stopila v dnevno sobo. Vsi so ploskali in peli »Vse najboljše«, Justin pa je stal ob torti in se smehljal kot vedno – topel, prijazen, očetovski. Pogledal me je in mi pomežiknil. V tistem trenutku sem ga zasovražila.

Ko so gostje odšli in so otroci že spali, sem ga soočila s fotografijo. »Kdo sta ta ženska in ta fant?« sem ga vprašala z ledenim glasom.

Justin je najprej zanikal. »Ne vem, kdo so to… Morda kakšni znanci…«

»Ne laži mi!« sem zavpila. »Vidim te v njegovih očeh! To je tvoj sin, kajne?«

Tišina je bila težka kot svinec. Justin je sedel na rob postelje in si z dlanjo pokril obraz. »Prosim, Marjeta… Nisem hotel, da izveš na tak način.«

»Koliko časa?«

»Šestnajst let.«

V meni se je nekaj zlomilo. Vse tiste noči, ko je rekel, da mora na službeno pot v Maribor; vse tiste vikende, ko je šel »pomagat prijatelju na vikend«; vse laži so se sestavile v grozljivo sliko.

»Kako si lahko? Kako si lahko živel z mano in z njima? Kaj pa najini otroci?«

Justin je molčal. Po licih so mu tekle solze – prvič po vseh teh letih sem ga videla jokati.

»Nisem hotel izgubiti nobene od vas. Ljubim tebe in ljubim tudi njega… Nikoli ni bilo prav… Ampak nisem znal drugače.«

Tisto noč nisem spala. Slišala sem uro v kuhinji in vsak njen tik-tak me je bolel bolj kot prejšnji. Zjutraj sem otrokom rekla, da moram nujno k zdravniku. Vozila sem brez cilja po praznih cestah Gorenjske in premišljevala o svojem življenju.

Spomnila sem se vseh trenutkov sreče: kako sva s Justinom plesala na najini poroki v stari gostilni pri Kranju; kako sva skupaj gledala sončni zahod na Bledu; kako sva jokala ob rojstvu najinega sina Mateja. Vse to – ali je bilo sploh res?

V naslednjih dneh sem se pogovarjala z Andrejo. »Kaj boš naredila?« me je vprašala.

»Ne vem… Otroci so odrasli, a še vedno potrebujejo očeta. Jaz pa… Ne vem več, kdo sem.«

Tjaša je začela opažati mojo žalost. »Mami, si v redu? Si z očijem kaj skregana?«

Nisem ji mogla povedati resnice. Kako naj otroku razložiš, da ima njen oče še eno družino?

Justin se je trudil popravljati stvari – kuhal mi je kavo zjutraj, mi prinašal rože iz vrta, predlagal skupno terapijo pri psihologinji v Ljubljani.

A vsakič ko sem ga pogledala, sem videla tistega fanta s fotografije – njegove oči so bile Justinove.

Po dveh tednih tišine in napetosti sem Justinu rekla: »Hočem ga spoznati.«

Presenečeno me je pogledal: »Si prepričana?«

»Moram vedeti, kdo je tvoj sin.«

Tako sva se peljala v Maribor. Srce mi je razbijalo kot noro. Ko sva prispela do bloka na Studencih, nama je odprla vrata ženska srednjih let – Simona. Bila je lepa na poseben način; utrujena v očeh, a dostojanstvena.

»Marjeta… Vesela sem, da si prišla.«

V dnevni sobi je sedel fant – Jan. Pogledal me je sramežljivo in rekel: »Dober dan.« Njegov glas me je zabolel bolj kot vse besede.

Sedeli smo v tišini. Simona mi je ponudila kavo. Jan je gledal v tla.

»Zakaj ste to skrivali pred mano?« sem vprašala Simono.

»Nisem hotela razdirati vaše družine… Justin mi je obljubil, da bo vse uredil.«

Pogledala sem Justina: »Si jim lagal tako kot meni?«

Justin ni odgovoril.

Ko sva se vrnila domov, sem vedela le eno: nič več ne bo tako kot prej.

Otrokom sem povedala resnico. Matej je planil ven iz hiše in zaloputnil vrata; Tjaša se je zjokala v mojem naročju.

Dnevi so minevali v megli bolečine in razočaranja. Justin se je preselil k Simonini družini za nekaj časa – rekel je, da mora biti tudi z Janom.

Jaz pa sem ostala sama v hiši polni spominov in laži.

Vsak večer sedim ob oknu in gledam luči v sosednjih hišah ter se sprašujem: »Ali sploh še znam zaupati? Kako naprej? Je mogoče odpustiti takšno izdajo ali pa moram začeti znova – sama? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?«