Ko me je tašča hotela vreči iz lastnega doma: Zgodba o veri, molitvi in pogumu

»Ne bom še enkrat ponovila, Maja. Spakiraj svoje stvari in pojdi! To ni več tvoj dom!«

Stala sem na hodniku, v pižami, z razmršenimi lasmi in solzami v očeh. Moja tašča, gospa Marija, je stala pred menoj kot nevihta – roke prekrižane, obraz rdeč od jeze. Zunaj je deževalo tako močno, da so kaplje bobnele po oknih. Moj mož, Aleš, je bil že tretji teden na službeni poti v Nemčiji. Vse sem morala prestati sama.

»Marija, prosim vas… To je tudi moj dom. Aleš in jaz sva ga skupaj kupila!« sem komaj izdavila.

»Ti? Ti si samo prišla na vse pripravljeno! Moj sin je garal za to stanovanje, ti pa si ga samo izkoristila!«

Nisem mogla verjeti svojim ušesom. Vsa leta sem se trudila biti dobra snaha – pomagala sem ji pri vrtu, kuhala za praznike, prenašala njene opazke o moji vzgoji otrok. A to… to je bilo preveč.

»Prosim vas, ne morem kar oditi. Kam naj grem z dvema otrokoma?«

»To ni moj problem! Če bi bila boljša žena in mati, bi te Aleš vzel s sabo!«

Zlomila sem se. Stekla sem v spalnico in se zgrudila na posteljo. Otroka sta spala, ničesar nista vedela. V temi sem tiho jokala in molila: »Bog, daj mi moč. Ne vem več, kaj naj naredim.«

Naslednje jutro me je pričakala še hujša tišina. Marija je sedela v kuhinji in pila kavo. Ko sem vstopila, me je ošinila s pogledom.

»Si že spakirala?«

»Ne grem nikamor. To je tudi moj dom.«

»Bomo še videli.«

Tisti dan je poklicala Aleša. Slišala sem jo kričati po telefonu: »Tvoja žena me žali! Noče me poslušati! Če ne prideš domov takoj, bom poklicala odvetnika!«

Aleš mi je kasneje pisal sporočilo: »Maja, prosim te, potrpi še nekaj dni. Ne morem zdaj domov. Poskusi se z mamo pogovoriti.«

Pogovoriti? Kako naj se pogovarjam z žensko, ki me sovraži? Vsak dan je bilo huje. Marija je začela skrivati ključe od avta, mi izklapljala toplo vodo in celo grozila, da bo poklicala socialno službo zaradi »zanemarjanja otrok«. Bila sem na robu živčnega zloma.

Vseeno sem vsak večer molila. Včasih sem samo sedela v temi in šepetala: »Prosim, pomagaj mi.«

Nekega popoldneva je na vrata potrkala soseda Anica. Bila je starejša gospa z vedno prijaznim nasmehom.

»Maja, vse slišim čez steno… Če rabiš pomoč ali samo pogovor, pridi k meni.«

Zlomila sem se pred njo. Povedala sem ji vse – kako me Marija izsiljuje, kako se počutim ujeta in sama.

Anica me je prijela za roko: »Veš, tudi jaz sem bila nekoč mlada snaha. Tudi mene so hoteli vreči iz hiše. Ampak veš kaj? Ti imaš pravico biti tukaj. In nisi sama.«

Tiste besede so mi dale moč. Naslednji dan sem poklicala Aleša in mu rekla: »Če ne prideš domov do konca tedna, bom poklicala policijo. Dovolj imam.«

Marija je besnela: »Kako si drzneš? Jaz sem tukaj gospodarica!«

A prvič v življenju sem ji pogledala naravnost v oči: »Ne več.«

Aleš se je vrnil naslednji dan. Ko je stopil skozi vrata, je Marija začela kričati nanj: »Izberi – jaz ali ona!«

Aleš je bil tiho. Pogledal me je in prvič po dolgem času videl mojo bolečino.

»Mami… dovolj je bilo. To ni prav. Maja ostane tukaj. Če ti ni všeč, lahko greš ti.«

Marija je planila ven iz stanovanja in zaloputnila vrata za sabo.

Padla sem Alešu v objem in prvič po dolgem času zajokala od olajšanja.

A rane so ostale. Še mesece kasneje sem ponoči poslušala vsak šum na hodniku in se bala novih groženj.

Aleš in jaz sva začela hoditi na zakonsko svetovanje. Učila sva se postavljati meje – do Marije in do vseh drugih, ki so hoteli odločati o najinem življenju.

Soseda Anica mi je postala prava prijateljica – skupaj sva hodili na sprehode in klepetali o vsem mogočem.

Vera mi je ostala opora. Vsak večer sem molila za mir v srcu – zase in za svojo družino.

Danes vem: čeprav so družinski konflikti v Sloveniji nekaj vsakdanjega – še posebej med taščami in snahami – ima vsaka ženska pravico do svojega doma in dostojanstva.

Včasih se vprašam: Koliko žensk še vedno trpi v tišini? Koliko nas si ne upa postaviti zase? Bi morale biti bolj glasne ali bolj potrpežljive? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?