Tujka v lastnem domu: zgodba slovenske snahe

»Marija, a si spet pozabila zaliti rože pred hišo?« je zvenel glas moje tašče, gospe Anice, še preden sem sploh dobro stopila v kuhinjo. V njenih očeh sem bila že od prvega dne tista »mestna«, ki ne zna ničesar prav narediti. »Saj sem jih zalila, samo danes je deževalo,« sem tiho odgovorila, a je že zamahnila z roko in se obrnila stran. V tistem trenutku sem se počutila manj kot nič – kot senca v hiši, kjer naj bi bila doma.

Ko sem pred tremi leti rekla »da« mojemu Roku, si nisem predstavljala, da bom postala gostja v lastnem življenju. Z ljubeznijo sva si obljubila skupno prihodnost, a realnost je bila drugačna. Rok je bil edini sin, njegova mama pa vdova, ki je vso svojo energijo usmerila v sina in kmetijo. Ko sva se preselila k njej, ker si še nisva mogla privoščiti svojega stanovanja, sem verjela, da bo začasno. A čas je tekel in vsak dan sem bolj tonila v občutek tujosti.

»Marija, zakaj pa nisi dala več soli v juho? Pri nas imamo radi bolj začinjeno!« je vsak nedeljski obrok postal preizkus. Ko sem hotela pomagati pri delu na vrtu, me je odrinila: »Pusti, ti imaš mehke roke, tega nisi vajena.« Včasih sem ponoči jokala v kopalnici, da Rok ne bi slišal. On je bil razpet med nama – ni znal ali hotel postaviti meje svoji mami.

Enkrat sem ga vprašala: »Rok, a ti sploh vidiš, kako me boli? Zakaj nič ne rečeš?«

Pogledal me je s tistimi svojimi utrujenimi očmi: »Veš, mama je vedno taka bila. Saj bo bolje. Saj veš, da te imam rad.«

A ljubezen ni bila dovolj. Vsak dan sem se borila z občutkom krivde – kot da sem jaz tista, ki ruši družinsko harmonijo. Ko sem zanosila, sem upala, da se bo vse spremenilo. Da bo Anica v vnuku našla novo veselje in mene sprejela kot del družine.

A nosečnost je prinesla nove napetosti. »Ne nosi težkih vreč! Kaj pa če kaj narobe narediš?« »Zakaj pa ne ješ več mesa? Otrok potrebuje moč!« Vsak moj korak je bil pod drobnogledom. Ko sem rodila hčerko Evo, so prišli obiski – sosedje, sorodniki – vsi so občudovali malo deklico in čestitali Anici za vnukinjo. Meni so le stisnili roko in hitro pogledali stran.

Nekega večera sem sedela na klopci pred hišo in gledala v zvezde. Slišala sem Anico v kuhinji: »Ta naša Marija je res posebna. Vse bi po svoje delala.«

Takrat sem začutila, da moram nekaj spremeniti. Počasi sem začela iskati službo – najprej polovični delovni čas v bližnjem vrtcu. Tam sem spoznala Sonjo, ki mi je postala prijateljica in zaupala svojo zgodbo: »Veš, tudi jaz sem bila pri tašči. Dokler nisem rekla dovolj.«

Vsak dan sem postajala močnejša. Ko mi je Anica očitala: »Zakaj pa zdaj hodiš v službo? Kdo bo pa kuhal kosilo?«, sem prvič mirno odgovorila: »Tudi jaz želim nekaj zase.«

Rok je sprva gledal začudeno. Večkrat sva se sprla – on ni razumel moje potrebe po samostojnosti. »Zakaj ne moreš biti bolj potrpežljiva? Saj veš, da mama misli dobro.«

A jaz nisem več mogla živeti le za druge. Ko sva z Evo hodili na sprehode po gozdu nad vasjo, sem ji šepetala: »Nekoč bova imeli svoj dom.«

Po dveh letih varčevanja in odrekanja sva z Rokom le našla majhno stanovanje v Grosuplju. Spomnim se dneva selitve – Anica je stala na pragu in rekla: »Upam, da veš, kaj delaš.«

V meni je bilo vsega – strah, žalost, a tudi olajšanje. Prvi večer v novem domu sem sedela na tleh s hčerko v naročju in jokala od sreče.

Danes vem: nisem bila kriva za hladne poglede in tihe zamere. Bila sem le ženska, ki si je želela biti sprejeta in ljubljena. Zdaj imam svoj prostor pod soncem.

Včasih se vprašam: Koliko žensk še vedno živi kot tujke v lastnem domu? Zakaj moramo ženske tolikokrat izbirati med sabo in družino?