Hiša, ki nas je razklala: Kako je dediščina uničila mojo družino

„Če je hiša samo tvoja, potem sva midva končala.“ Tomaževe besede so mi še vedno odmevale v glavi, ko sem sedel v kuhinji, kjer je še vedno dišalo po maminih poticah, čeprav je bila mama že dve leti pod zemljo. Oče je umrl pred tremi tedni, in od takrat je bilo v naši hiši več tišine kot kadarkoli prej. Vse, kar je ostalo, so bili papirji, notarska pisma in neizgovorjene besede.

„Ne morem verjeti, da si sprejel to odločitev brez mene,“ je Tomaž zagrmel čez mizo. Njegove roke so se tresle, oči so bile rdeče. Vedel sem, da ni pil samo kave. „Oče ti je vse pustil, meni pa nič. Saj veš, da sem jaz skrbel za mamo, ko si ti študiral v Ljubljani!“

Nisem vedel, kaj naj rečem. V resnici sem bil tudi sam presenečen nad očetovo oporoko. Nikoli nisva govorila o tem. Vedno sem mislil, da bo hiša najina, kot sva si jo delila otroštvo – jaz in Tomaž, dva brata iz majhne vasi pod Pohorjem.

„Tomaž, nisem jaz kriv… Oče je tako napisal. Lahko bi šla skupaj k notarju in…“

„Ne!“ me je prekinil. „Nočem ničesar več od tebe. Če si ti zdaj gospodar te hiše, potem jaz nimam več brata.“

Tisti večer sem dolgo sedel na klopci pred hišo. Slišal sem sosedo Marijo, kako zaliva rože in šepeta možu: „A si slišal? Brata se kregata zaradi hiše. Saj to ni prvič v naši vasi…“ In res ni bilo. Kolikokrat sem že slišal zgodbe o družinah, ki jih je razklala dediščina? A nikoli nisem verjel, da se bo to zgodilo tudi meni.

Dnevi so minevali. Tomaž se ni več oglasil. Njegova žena Katja me je enkrat poklicala: „Miha, saj veš, da Tomaž ni slab človek. Samo prizadet je. Vsi smo bili prepričani, da bo hiša vajina. Zdaj pa… Ne vem, če bo še kdaj prišel domov.“

V službi sem bil kot senca samega sebe. Šefica me je vprašala: „Miha, si v redu?“ Samo odkimal sem. Kako naj ji razložim, da me boli bolj kot katerakoli izguba – izguba brata?

Nekega popoldneva sem šel na pokopališče. Prižgal sem svečo očetu in materi. „Zakaj si mi to naredil? Zakaj nisi povedal, zakaj nisi razložil?“ sem šepetal v veter. V tistem trenutku sem začutil roko na rami – bila je soseda Marija.

„Veš, Miha, tvoj oče je vedno govoril, da si ti tisti, ki bo znal skrbeti za hišo. Ampak ni vedel, da bo to tako bolelo tvojo družino. Včasih so štiri stene manj pomembne kot srce.“

Tiste noči nisem spal. V glavi so mi rojile misli: Kaj če bi prodal hišo in denar delil s Tomažem? Kaj če bi mu prepustil polovico? A potem sem se spomnil vseh let, ko sem sanjal o tem, da bom nekoč tukaj živel z ženo in otroki.

Prišel je dan pogreba. Cela vas se je zbrala pred cerkvijo. Tomaž je stal na drugem koncu dvorišča in me niti pogledal ni. Ko so nosili krsto v cerkev, sem ga ujel za rokav.

„Tomaž, prosim… Ne moreva tako končati. Sva vendar brata!“

Pogledal me je s solzami v očeh: „Mogoče sva bila nekoč brata. Zdaj pa si ti gospodar in jaz tujec v lastni hiši.“ Obrnil se je stran.

Po pogrebu so ljudje še dolgo stali pred cerkvijo in šepetali: „Škoda za fante… Tako dobra družina so bili.“ Slišal sem tudi: „Dediščina še nobene družine ni osrečila.“ In imel sem občutek, da vsi gledajo mene kot krivca.

Dnevi so postali monotoni. Hiša je bila prazna in hladna. Vsak kotiček me je spominjal na otroštvo – na skrivne igre pod stopnicami, na vonj po maminih palačinkah ob nedeljah, na očetov smeh iz delavnice.

Nekega večera sem dobil pismo – ročno napisano, z neurejenimi črkami:

„Miha,
Ne vem več, kaj naj mislim. Jeza me žre vsak dan bolj. Pogrešam tebe in pogrešam dom. Ampak ne morem mimo tega občutka izdaje. Zakaj nisi nič rekel? Zakaj nisi poskusil drugače?
Tomaž“

Odgovoril sem mu isti večer:

„Tomaž,
Nisem vedel za oporoko do zadnjega trenutka. Nikoli ne bi želel vzeti tebi doma ali spominov. Prosim te – pogovoriva se kot brata.
Miha“

Minili so tedni brez odgovora. Potem pa me je nekega dne poklicala Katja: „Tomaž ima rojstni dan čez teden dni. Pridi na obisk. Poskusimo še enkrat kot družina.“ Srce mi je poskočilo od upanja.

Na rojstnodnevni večerji smo sedeli za isto mizo kot nekoč – jaz, Tomaž, Katja in njuna hči Neža. Tišina je bila težka kot svinec.

„Miha,“ je začel Tomaž počasi, „vem, da nisi ti kriv za oporoko. Ampak boli me… Boli me misel, da nimam več doma.“ Pogledal me je naravnost v oči.

„Tomaž,“ sem rekel tiho, „hiša brez tebe ni dom. Če želiš, lahko živimo skupaj ali pa prodava hišo in si razdeliva vse pošteno.“ Glas mi je drhtel.

Dolgo sva molčala. Potem pa se mu je orosilo oko: „Ne vem še… Ampak hvala ti, ker si pripravljen poslušati.“ Prvič po dolgem času sva si segla v roke.

Zdaj sedim v prazni dnevni sobi in gledam skozi okno v deževno noč. Sprašujem se: Je vredno izgubiti brata zaradi štirih sten? Koliko družin v Sloveniji razpade zaradi dediščine? Bi vi ravnali drugače?