En klic, en obisk, ena skrivnost: Leto brez tasta in resnica, ki je spremenila vse

»Alo, Luka?« je zazvenel tastov glas v slušalki, tako nenadno, da sem skoraj spustil telefon. Leto dni ga nisem slišal. Po tistem prepiru pri Božiču, ko je Marija jokala v kuhinji in sem jaz prvič v življenju zaloputnil vrata pred starejšim človekom. »Pridem danes. Morava govoriti.«

Srce mi je začelo razbijati. Marija je sedela na kavču, z očmi prilepljenimi na oglasnik nepremičnin. »Kdo je bil?« je vprašala, ne da bi dvignila pogled. »Tvoj oče,« sem izdavil. Pogledala me je – tisti pogled, ki ga poznam že deset let, ko se v njenih očeh mešata upanje in strah.

Živiva v majhnem stanovanju v Šiški, kjer stene slišijo vse. Vsak mesec štejeva kovance, vsak mesec sanjava o svojem domu. Marija dela v vrtcu, jaz sem programer na pogodbi – danes je delo, jutri ga ni. Včasih se mi zdi, da živiva izključno od njenih objemov in mojih obljub.

Ko je tast stopil skozi vrata, je prinesel s seboj vonj po cigaretah in staro zamero. Usedel se je za mizo, kot da je še vedno njegov dom. »Luka, Marija, morava se pogovoriti.«

Marija je stisnila mojo roko pod mizo. »Oče, zakaj zdaj?«

»Ker nimam več časa za čakanje.« Njegov glas je bil trši kot običajno. »Naredil sem napako. Veliko napako.«

V zraku je visela tišina. Tast je izvlekel zmečkan papir iz žepa in ga položil na mizo. Pogledal sem ga – pogodba o prodaji hiše v Medvodah. Hiša, kjer je Marija odrasla.

»Prodajam jo,« je rekel. »Dolgov imam čez glavo. Ampak… nekaj moram povedati.«

Marija je zadrhtela. »Kaj skrivaš?«

Tast je pogledal v tla. »Hiša ni samo moja. Polovica pripada tvoji mami.«

Zamrznil sem. Marijina mama je umrla pred petimi leti – ali ni bilo vse urejeno? Tast je odkimal: »Nikoli nisva uredila papirjev. In… obstaja še nekaj.«

Pogledal me je naravnost v oči: »Luka, ti si edini, ki mi lahko pomagaš.«

V meni se je prebudila stara bolečina – občutek, da sem vedno tisti, ki mora reševati tuje težave. »Kaj naj storim?«

»Potrebujem tvoj podpis kot pričo. Če podpišeš, lahko prodam hišo in poplačam dolgove.«

Marija se je zdrznila: »Oče! To ni prav! Mama bi tega nikoli ne dovolila!«

Tast se je zgrudil na stolu: »Če ne prodam hiše, bom izgubil vse. Tudi vas.«

V meni se je začel boj – med tem, kar bi moral storiti kot zet in tem, kar bi moral storiti kot mož. Marija me je prosila s solzami v očeh: »Ne podpiši.« Tast pa me je gledal s tistim pogledom starega človeka, ki ve, da mu zmanjkuje časa.

Tiste noči nisem spal. Slišal sem Marijo jokati v kopalnici. Slišal sem tastove korake po hodniku. In slišal sem svoj notranji glas: »Kaj pomeni biti družina? Kdaj pomagaš in kdaj rečeš dovolj?«

Naslednje jutro sem šel v službo kot robot. Koda mi ni šla od rok. Šefica Jana me je vprašala: »Luka, si v redu?« Samo odkimal sem.

Popoldne sem sedel z Marijo na balkonu in gledal dež nad Ljubljano.

»Luka, če podpišeš, boš izdal mene. Če ne podpišeš, boš izdal njega.«

»Kaj pa če obstaja tretja pot?« sem vprašal.

Marija me je pogledala: »Katera?«

»Kaj če poiščeva pravnika? Kaj če zahtevava svoj delež? Kaj če… končno misliva nase?«

Marija je prvič po dolgem času pokimala: »Dovolj sva bila dobra za vse druge. Zdaj bova dobra zase.«

Tast ni bil navdušen nad najino odločitvijo. Kričal je po stanovanju: »Izdal si me! Po vseh teh letih!«

Jaz pa sem stal pokončno: »Nisem te izdal. Sam si izdal svojo hčerko.«

V naslednjih tednih so sledili sestanki pri notarju, prepiri po telefonu in dolge noči brez spanja. Marija in jaz sva bila ekipa – prvič zares.

Na koncu sva dobila svoj delež od prodaje hiše. Ni bilo veliko – dovolj za polog za majhno stanovanje na Viču.

Tast se nama ni več oglasil. Včasih ga vidim na tržnici – pogleda stran.

A midva sva končno doma.

Včasih ponoči ležim buden in se sprašujem: Ali sem ravnal prav? Je družina res vredna vsega tega boja? Ali pa pride trenutek, ko moraš izbrati sebe?