Za enega otroka sem šla v porodnišnico, domov sem se vrnila s tremi: Noč, ki mi je obrnila življenje na glavo

»Ne, ne morem več,« sem šepetala sama sebi, ko so me na vozičku peljali proti porodni sobi v UKC Ljubljana. Znoj mi je tekel po čelu, bolečina je bila ostra in neizprosna. Slišala sem glas svoje mame, ki je v otroštvu vedno govorila: »Maja, življenje ti bo dalo točno toliko, kolikor lahko preneseš.« Tisto noč sem ji skoraj zamerila te besede.

»Gospa Maja, vse bo v redu,« me je skušala pomiriti babica. »Ampak… nekaj ni čisto običajno. Pripravite se na presenečenje.«

Presenečenje? V devetem mesecu nosečnosti si ne želiš presenečenj. Želiš si le, da bi bilo vse hitro mimo in da bi tvoj otrok dihal, jokal in bil zdrav. Toda ko so se začeli zdravniki med seboj tiho pogovarjati in so na ultrazvoku nekaj šepetali, sem vedela, da bo ta noč drugačna.

»Maja, poslušajte me,« je rekel zdravnik z resnim glasom. »Vidimo še dva srčna utripa. Pripravljamo vas na urgentni carski rez.«

V tistem trenutku se mi je zazdelo, da sem padla v nekakšno vzporedno resničnost. Dva srčna utripa? Poleg mojega sina, ki sem ga pričakovala? Kako je to mogoče? Saj sem imela vse preglede, vse je bilo normalno! Mož Gregor je stal ob meni, bled kot stena.

»Maja, ljubica… Kaj to pomeni?« je zašepetal.

»Ne vem… Ne vem!« sem zajokala.

Ko sem se zbudila iz anestezije, je bila ura tri zjutraj. Prva stvar, ki sem jo zagledala, je bil Gregorjev obraz – v njem so se mešali strah, izčrpanost in nekaj čudnega, kar nisem znala prepoznati.

»Imamo tri otroke, Maja. Tri!« Njegov glas se je tresel.

V meni je zavrelo. Najprej šok, potem panika. Kako bomo zmogli? Stanovanje v Šiški ima dve sobi. Komaj sva z enim otrokom shajala skozi mesec. Moja služba v knjižnici ni prinašala veliko denarja, Gregorjeva pogodba v gradbenem podjetju pa je bila ravno podaljšana za pol leta. In zdaj… trojčki?

Prvi dnevi v porodnišnici so bili meglena zmes joka, dojenja in občutka popolne nemoči. Sestre so mi prinašale tri drobcene štručke – dve deklici in fantka. Vsakič znova sem jih preštela: prstke, ušeska, trepalnice. Vse je bilo tam. Ampak jaz nisem bila tam. Bila sem nekje daleč stran od sebe.

Gregor me je obiskoval vsak dan. Najprej je bil tih in previden, potem pa vedno bolj razdražen.

»Maja, kako bomo to zmogli? Saj veš, da nimava niti dovolj posteljic!«

»Ne vem! Ne vem!« sem mu vedno znova odgovarjala.

Ko sva se po tednu dni vrnila domov – jaz s tremi dojenčki v naročju in Gregor s temnimi podočnjaki – so naju doma pričakali moji starši. Mama je jokala od sreče in skrbi hkrati.

»Maja, vse bo v redu. Pomagali bomo.«

Toda že prvi večer se je začelo: jok enega otroka je prebudil drugega; mleka ni bilo dovolj; pleničke so pošle že prvi dan; Gregor je ponoči hodil gor in dol po hodniku in si tiho preklinjal pod nosom.

Nekega večera sem ga ujela v kuhinji s steklenico piva v roki.

»Ne morem več, Maja. Ne morem!«

»Kaj pa misliš, da jaz lahko?« sem mu zabrusila nazaj.

Začela sva se prepirati zaradi vsake malenkosti: kdo bo ponoči vstajal; kdo bo šel po mleko; kdo bo poklical patronažno sestro; kdo bo povedal najini starejši hčerki Lari, da zdaj ni več edinka.

Lara je bila tiha in zmedena. Nekega dne me je vprašala:

»Mami, a me še imaš rada? Zdaj imaš toliko drugih otrok…«

To me je zlomilo bolj kot vse neprespane noči skupaj. Objela sem jo in jokali sva skupaj.

Dnevi so minevali v nekakšni megli. Gregor je bil vedno bolj odsoten – najprej fizično (dodatne ure v službi), potem še čustveno. Jaz pa sem postajala senca same sebe: shujšana, razdražljiva, brez volje do česarkoli.

Nekega jutra me je mama našla sedečo na tleh kopalnice. Jokala sem brez glasu.

»Maja, moraš poiskati pomoč. To ni več normalno.«

S težkim srcem sem poklicala svojo zdravnico in priznala: »Mislim, da imam poporodno depresijo.«

Začela sem hoditi na pogovore k psihologinji Tanji v zdravstveni dom Bežigrad. Prvič po dolgem času sem lahko izgovorila vse strahove: da nisem dovolj dobra mama; da bom izgubila moža; da bom uničila svojo družino.

Tanja mi je rekla nekaj preprostega: »Maja, dovoliti si morate biti ranljivi. In dovoliti si morate prositi za pomoč.«

Počasi sem začela sprejemati pomoč staršev in prijateljev. Soseda Sonja mi je vsak teden prinesla lonec juhe ali spekla potico. Gregorjev brat Miha nama je podaril staro otroško posteljico. Celo sodelavke iz knjižnice so zbirale oblačila za dojenčke.

Gregor in jaz sva šla skupaj na svetovanje za pare. Prvič po dolgem času sva si povedala vse – tudi tisto grdo in boleče.

»Jaz te imam rad, Maja. Samo bojim se. Bojim se odgovornosti.«

»Tudi jaz te imam rada. Ampak potrebujem te ob sebi.«

Počasi sva začela graditi novo rutino: vsak večer sva si vzela deset minut samo zase – brez otrok, brez telefonov. Včasih sva samo sedela v tišini in pila čaj.

Otroci so rasli – vsak s svojim značajem: Ana je bila nežna in tiha; Neža glasna in trmasta; Luka pa pravi mali raziskovalec. Lara jih je počasi sprejela za svoje bratce in sestrice – pomagala mi je pri previjanju in jih učila pesmic.

Danes mineva leto dni od tiste noči v porodnišnici. Ni lahko – še vedno so dnevi, ko bi najraje pobegnila nekam daleč stran. Ampak zdaj vem: nisem sama. Imam družino – kaotično, nepopolno in neskončno ljubečo.

Včasih se vprašam: Zakaj ravno jaz? Zakaj ravno mi? Ampak potem pogledam svoje otroke in si rečem: Mogoče zato, ker smo skupaj močnejši kot vsak zase.

Kaj pa vi? Bi zmogli sprejeti takšno presenečenje od življenja? Kako bi se spopadli z nečim tako nepričakovanim?