Nisem bil njegov sin, zato ni želel vlagati časa ali denarja

»Ne morem ti pomagati, Luka. Saj veš, kako je – nisi moj sin.«

Te besede so mi še vedno odzvanjale v glavi, ko sem stal pred vhodnimi vrati njegove hiše v Trnovem. Bil je hladen aprilski večer, dež je kapljal po moji jakni in v rokah sem stiskal sprano mapo s prošnjo za štipendijo. Potreboval sem njegov podpis, samo to. Nič več. A on je stal na pragu, v dragih čevljih in z neizprosno resnostjo v očeh, ki je nikoli nisem znal prebrati.

»Ampak, Marko… Saj si me vzgajal od mojega petega leta. Saj si rekel, da sem tvoj fant,« sem poskušal še zadnjič.

Zavzdihnil je, pogledal stran in zamrmral: »To ni isto. Tvoj pravi oče naj ti pomaga.«

Vrata so se zaprla. Ostal sem sam v temi, z občutkom, da sem pravkar izgubil še zadnjo nit, ki me je vezala na družino.

Moja mama, Jana, je bila vedno močna ženska. Ko se je ločila od mojega biološkega očeta – človeka, ki ga komaj poznam – je bila stara komaj 27 let. Marko je prišel v najino življenje kot rešitelj: uspešen pravnik, vedno urejen, vedno z načrtom. Njegova življenjska filozofija je bila preprosta: najprej faks, potem služba, zdaj kariera. Resne zveze? Otroci? To ni bilo na njegovem seznamu. A mama ga je prepričala. Ali pa se je prepričal sam, da bo z njo dobil nekaj več.

Ko sem bil otrok, sem ga občudoval. Bil je drugačen od mojega pravega očeta – ta je bil večinoma odsoten, izgubljen v svojih težavah in alkoholu. Marko pa je imel red in disciplino. Vsako soboto sva skupaj igrala šah, čeprav me je pogosto premagal že v desetih potezah. Nikoli ni dvignil glasu name, a tudi nikoli ni pokazal topline.

Ko sem dopolnil 15 let, so se stvari začele spreminjati. Marko je dobil novo službo v Ljubljani in postal še bolj odsoten. Mama je delala v knjižnici in pogosto prinašala domov knjige o vzgoji otrok iz razbitih družin. Spomnim se večerov, ko sva sedela za kuhinjsko mizo in mi je brala odlomke o tem, kako pomembna sta ljubezen in sprejemanje.

»Veš, Luka, ni važno, kdo te ima rad – važno je, da imaš rad sebe,« mi je rekla nekega večera.

A jaz sem si želel samo eno stvar: da bi me Marko sprejel kot svojega sina.

Ko sem končal srednjo šolo z odličnim uspehom in dobil priložnost za študij na Filozofski fakulteti v Ljubljani, sem potreboval finančno pomoč. Mama ni imela dovolj denarja. Obrnil sem se na Marka – prvič po dolgem času sem ga prosil za nekaj zase.

Njegov odgovor me je zlomil.

Tistega večera sem se vrnil domov in mami povedal resnico. Sedela sva v tišini. Njene oči so bile rdeče od joka.

»Mogoče bi moral poiskati svojega pravega očeta,« je tiho rekla.

Nisem vedel, kaj naj odgovorim. Moj pravi oče? Človek, ki me ni nikoli poklical za rojstni dan? Ki ni vedel niti, kateri razred obiskujem?

V naslednjih tednih sem poskušal najti delo. Prijavljal sem se na študentske servise, delal nočne izmene v skladišču v BTC-ju in ob koncih tedna pomagal pri selitvah. Bil sem izčrpan, a odločil sem se, da bom zmogel sam.

Nekega dne me je poklicala Markova hči iz prvega zakona – Petra. Bila je nekaj let starejša od mene in vedno nekoliko vzvišena.

»Luka, veš… Oče ni slab človek. Samo… Nikoli ni znal pokazati čustev. Mogoče bi mu moral odpustiti.«

»Kako naj mu odpustim? Saj me nikoli ni imel za svojega!« sem izbruhnil.

»Tudi mene ni znal imeti rad. Vse življenje iščem njegovo potrditev. Ampak veš kaj? Na koncu si moraš sam dati vrednost.«

Petra me je presenetila s svojo iskrenostjo. Prvič sva govorila kot brat in sestra – čeprav nisva bila prava brata in sestre.

Po tistem pogovoru sem začel razmišljati drugače. Mogoče res ne bom nikoli dobil tistega objema ali pohvale od Marka. Mogoče tudi moj pravi oče nikoli ne bo postal tisto, kar potrebujem. Ampak imel sem mamo – žensko, ki me je kljub vsemu vedno podpirala.

Ko sem prvič prejel plačo iz študentskega dela in lahko sam plačal prvo mesečno vozovnico za vlak do Ljubljane, sem začutil nekaj novega: ponos.

Študij ni bil lahek. Sošolci so imeli starše, ki so jim pomagali pri najemnini ali kupili nov računalnik. Jaz sem vsak evro obrnil dvakrat. Včasih sem jedel samo kruh in jogurt. A vsak izpit je bil zame zmaga.

Nekega dne sem Marka srečal na ulici pred sodiščem. Bil je s kolegom in me skoraj spregledal.

»Luka? Kako si?«

»Dobro sem.«

Za trenutek sva obstala v tišini.

»Slišal sem, da ti gre dobro na faksu.«

»Trudim se.«

Pokimal je in pogledal stran.

»Če boš kdaj kaj potreboval…«

Hotel sem mu reči: »Potreboval sem te že zdavnaj.« A nisem mogel izreči teh besed.

Samo nasmehnil sem se in rekel: »Hvala.«

Ko sem končno diplomiral in povabil mamo na podelitev diplom, sva sedela na klopci pred Filozofsko fakulteto in gledala ljudi okoli sebe.

»Ponosna sem nate, Luka.«

Objel sem jo in prvič po dolgem času začutil mir.

Včasih ponoči še vedno razmišljam o Marku. O tem, kako bi bilo moje življenje drugačno, če bi me sprejel kot svojega sina. A potem se spomnim vseh ljudi okoli sebe – prijateljev s faksa, sodelavcev iz skladišča, Petre… In vem, da nisem sam.

Se kdaj vprašate, koliko otrok v Sloveniji odrašča brez občutka pripadnosti? Koliko nas še vedno išče svojo vrednost v očeh drugih? Morda pa smo največ vredni takrat, ko se naučimo imeti radi sami sebe.