Med dvema ognjema: Ko družina razpade zaradi odločitev
»Ne moreš pričakovati, da bomo vsi plesali po tvoji piščali, mama!« je Luka zagrmel iz dnevne sobe, ko sem mu še enkrat omenila, da bi bilo bolje, če bi z Ano najprej dokončala študij, preden sta skočila v zakon. Njegov glas je tresel stene naše stare hiše v Šiški, kjer smo živeli že tri generacije. V tistem trenutku sem začutila, kako mi srce razbija v prsih – ne od jeze, ampak od strahu. Strahu, da ga izgubljam.
Moj mož Jože je sedel za mizo in molčal. Vedno je bil bolj tih človek, a tokrat sem v njegovih očeh videla nemoč. »Pusti fanta,« je zamrmral, »saj bo že videl sam.« A jaz nisem mogla. Ne po vseh letih, ko sem ga vozila na treninge nogometa, mu pomagala pri matematiki in ga tolažila ob prvih razočaranjih. Zdaj pa naj kar gledam stran?
Luka je imel komaj enaindvajset let, ko mi je nekega večera med pomivanjem posode rekel: »Mama, Ana je noseča.« Najprej sem mislila, da se šali. Potem sem videla solze v njegovih očeh in vedela sem, da je res. Vse sanje o tem, da bo študiral pravo ali ekonomijo, šel na izmenjavo v tujino, so se v tistem trenutku razblinile. »Kaj bosta pa zdaj?« sem vprašala. »Poroka?« sem rekla bolj v šali kot zares. Pa sta res – čez dva tedna sta stala pred matičarjem v Mostah.
Ana je bila tiha punca iz Domžal. Njeni starši so bili preprosti ljudje, a so jo podpirali. Ko sta se odločila, da bosta živela pri nas – saj si drugega nista mogla privoščiti – sem si rekla: »Saj bo šlo.« A ni šlo. Že prvi teden so se začeli prepiri o tem, kdo bo kuhal, kdo bo pospravljal, kje bo kdo spal. Ana je bila utrujena od nosečnosti in pogrešala svoj dom. Luka je bil razpet med njo in nama.
Nekega večera sem zaslišala tih jok iz kopalnice. Bila je Ana. Potrkala sem in vstopila. Sedela je na robu kadi in si brisala solze. »Ne znam več, gospa Marija. Ne znam biti vaša snaha. Vse delam narobe.« Usedla sem se poleg nje in ji položila roko na ramo. »Vem, da ni lahko. Ampak vsi se učimo.«
A res? Ali se res učimo ali samo ponavljamo napake svojih staršev? Moja mama je bila stroga ženska. Nikoli ni pokazala čustev. Vedno je govorila: »Otrok mora vedeti, kje mu je mesto.« In zdaj jaz – ali nisem enaka?
Ko se je rodil mali Tine, sem prvič po dolgem času začutila srečo. Njegov jok ponoči me ni motil; nasprotno, spomnila me je na čase, ko sem sama zibala Luko. A kmalu so se začele nove težave. Luka ni našel službe – povsod so iskali izkušnje ali pa so ponujali minimalca za polni delovni čas. Ana je bila doma z otrokom in vedno bolj utrujena.
»Mama, lahko vi danes skuhate? Jaz res ne zmorem več,« me je prosila nekega torka. Prikimala sem in ji skuhala govejo juho – tako kot jo je imela rada že kot otrok. A ko sem jo postavila na mizo, Luka ni rekel ničesar. Samo gledal je v telefon.
»A ti sploh veš, kako težko nama je?« mi je nekoč zabrusil. »Vi ste imeli vse – službe, stanovanje od dedka… Mi pa nič!«
Z Jožetom sva si izmenjala pogled. Res je – ko sva midva začela skupaj živeti, sva dobila stanovanje od njegovih staršev v Trnovem. Danes pa mladi nimajo te sreče. Stanovanja so draga kot zlato; kreditov jim nihče ne da brez redne službe.
Nekega dne me je Ana vprašala: »Gospa Marija, ali mislite, da bi bilo bolje, če bi šla midva na svoje?« Pogledala sem jo in videla v njenih očeh obup – a tudi upanje. »Kje pa bi živela?« sem vprašala tiho.
»Ne vem… mogoče pri mojih starših… ali pa bi najela kaj majhnega.«
Luka je tisti večer prišel domov pozno in pijan. Prvič v življenju sem ga videla tako izgubljenega. »Vse mi gre narobe!« je kričal in zaloputnil vrata svoje sobe.
Naslednje jutro sva z Jožetom sedela v kuhinji in pila kavo v tišini. »Mogoče sva preveč pritiskala nanj,« sem rekla potiho.
Jože me je pogledal: »Samo dobro sva hotela.«
A dobro ni vedno dovolj.
Tistega dne so se stvari začele lomiti. Ana je spakirala nekaj stvari in odšla s Tinom k svojim staršem za nekaj dni. Luka je bil kot senca samega sebe – ni jedel, ni govoril z nama.
Po nekaj dneh se je vrnila – a nekaj med nami se je spremenilo. Nič več ni bilo tistega občutka domačnosti; vsak pogovor je bil napet kot struna.
Nekega večera sem sedela sama v dnevni sobi in gledala stare fotografije – Luka na maturantskem plesu, Luka na morju s prijatelji… Kje je tisti nasmejani fant? Kje sem jaz?
Zdaj sedim tukaj in pišem te besede z upanjem, da jih bo kdo razumel. Da bo kdo povedal svojo zgodbo.
Ali smo starši res kdaj pripravljeni spustiti otroke iz gnezda? Ali jim s svojimi pričakovanji pomagamo ali jih dušimo? In kdaj bomo končno priznali, da tudi mi potrebujemo pomoč?
Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Bi pustili sinu in njegovi družini prosto pot ali bi še naprej vztrajali pri svojih načelih?