„Imaš mesec dni, da se izseliš!” – Zgodba snahe med pričakovanji družine in lastnimi sanjami

»Imaš mesec dni, da se izseliš!« je zvenelo kot udarec v prsa. Stala sem v kuhinji, roke so mi drhtele, ko sem držala skodelico kave, ki je zdaj že skoraj prekipevala čez rob. Barbara, moja tašča, je stala pred menoj s prekrižanimi rokami in hladnim pogledom. V ozadju sem slišala tiho škripanje stolov, ko sta njen mož Jože in moj mož Matej sedela za mizo in gledala v tla. V tistem trenutku sem vedela, da sem sama.

»Barbara, prosim… Saj veš, da nimava še dovolj prihrankov. In…« sem začela, a me je prekinila z dvignjeno roko.

»Nič več izgovorov, Ana. Dovolj je bilo. Že tri leta sta tukaj. Čas je, da odrasla človeka začneta živeti na svojem. Mi nismo socialna ustanova,« je rekla in se obrnila stran.

Matej je še vedno molčal. Pogledala sem ga, iskala sem v njegovih očeh vsaj kanček podpore, a je le nemočno skomignil z rameni. V meni se je nabiral obup, ki se je preliv v jezo. Kako lahko ostane tako tih? Kako lahko dovoli, da njegova mama odloča o najinem življenju?

Tistega večera sem dolgo sedela na balkonu in gledala v temno nebo nad Ljubljano. V glavi so mi odzvanjale Barbarine besede. Spomnila sem se vseh trenutkov, ko sem se trudila biti dobra snaha – pomagala pri kuhanju, prenašala njene opazke o tem, kako bi morala vzgajati najino hčerko Evo, celo sprejela njene nasvete glede službe. Vedno sem upala, da bom nekoč postala del družine. A zdaj sem razumela: nikoli ne bom dovolj dobra zanjo.

Naslednje jutro sem Mateja vprašala: »Kaj bova naredila?«

»Ne vem, Ana. Mama ima prav. Ne moreva večno živeti tukaj. Saj veš, da si tudi jaz želim svoj mir… Ampak stanovanja so draga. In služba… Saj veš, kako je z mojo pogodbo.«

Zagrabila me je panika. Moja služba v vrtcu ni bila dovolj za najemnino v Ljubljani. Matej je delal kot voznik pri lokalnem podjetju, a so mu pogodbo podaljševali iz meseca v mesec. Prihranki so bili skromni – nekaj sto evrov na računu, ki sva jih hranila za nujne primere.

V dneh, ki so sledili, so se napetosti le še stopnjevale. Barbara je postajala vse bolj nestrpna – vsakič, ko sem prišla iz službe, me je pričakala s kakšno pripombo: »Spet si pozna. Eva je bila ves dan nemirna.« Ali pa: »Matej bi moral več pomagati očetu na vrtu.«

Nekega večera sem slišala Barbaro in Jožeta, kako govorita v kuhinji:

»Če bosta še dolgo tukaj, bosta oba razvadila Evo. Saj vidiš, kako je že zdaj razvajena!«

»Barbara, pusti ju malo pri miru…«

»Ne bom! Ana ni nikoli zadovoljna! Vedno nekaj jamra! Saj ni čudno, da Matej nikoli nič ne reče.«

Solze so mi polzele po licih. Počutila sem se kot tujec v lastnem domu.

Nekega dne sem po službi sedela na klopci v Tivoliju in gledala otroke, ki so se igrali na igralih. Pristopila je moja prijateljica Petra.

»Ana? Si v redu?«

Zlomila sem se. Vse sem ji povedala – o Barbarinih zahtevah, o Matejevi pasivnosti, o strahu pred prihodnostjo.

»Veš kaj? Dovolj imaš pravice do svojega življenja kot vsak drug človek. Zakaj vedno popuščaš? Kaj pa tvoje sanje? Si sploh še spomniš nanje?«

Petrine besede so me zadele kot strela z jasnega. Kdaj sem nazadnje razmišljala o sebi? O tem, kaj si želim?

Tisto noč sem prvič po dolgem času odprla star zvezek z zapiski iz študentskih let. Vedno sem si želela postati vzgojiteljica v Waldorfskem vrtcu ali pa celo odpreti svojega. A življenje me je potisnilo v tok vsakdanjih skrbi in kompromisov.

Naslednji dan sem Mateju rekla: »Ne bom več čakala. Če ti ne boš ukrepal, bom jaz.«

Pogledal me je presenečeno: »Kaj misliš?«

»Poiščem stanovanje – tudi če bo majhno in na obrobju mesta. Prijavim se na razpis za Waldorfski vrtec v Šiški. Če bo treba, bom delala še popoldne kot varuška.«

Matej ni rekel ničesar. Samo gledal me je – prvič po dolgem času sem videla v njegovih očeh nekaj drugega kot pasivnost; morda strah ali pa občudovanje.

Tistega večera sem Barbaro našla v kuhinji.

»Barbara… Hvala za vse do zdaj. Ampak odločila sem se – gremo na svoje.«

Pogledala me je s presenečenjem in nekaj grenkobe: »Sama veš najbolje.«

V naslednjih tednih sem urejala papirje za novo službo in iskala stanovanje. Ni bilo lahko – cene so bile visoke, ponudbe malo. A nekega dne mi je Petra poslala sporočilo: »Pri nas v bloku se sprosti garsonjera!«

Ko sva z Evo prvič stopili v tisto majhno stanovanje s pogledom na Rožnik, sem začutila olajšanje in ponos.

Matej se je odločil priti z nama – čeprav mu ni bilo lahko pustiti staršev.

Prvi večer v novem domu smo sedeli na tleh med škatlami in jedli pico iz kartona.

»Mami? Tukaj bomo zdaj živeli?« me je vprašala Eva.

»Ja, srček. Tukaj bomo začeli znova.«

Včasih ponoči še vedno slišim Barbarin glas v glavi: »Imaš mesec dni…« A zdaj vem – to ni bil konec sveta. To je bil začetek mojega življenja.

Se kdaj vprašate, koliko časa boste še čakali na dovoljenje drugih za svoje sanje? Koliko kompromisov ste pripravljeni sprejeti zaradi miru v družini?