Cena svobode: Zgodba o Ani in njenih hčerah

»A res misliš, da si zdaj kar lahko vzameš čas zase?« je zavpila moja starejša hči, Klara, ko sem ji povedala, da grem za vikend v Bohinj – sama, brez njiju. Njene besede so me zarezale globlje kot katerakoli druga bolečina. Stala sem v kuhinji, roke so mi drhtele, v zraku je visel vonj po sveže pečenem kruhu, ki sem ga spekla za zajtrk. Mlada, komaj dvajsetletna Klara je stala pred menoj z rokami prekrižanimi čez prsi, oči so ji žarele od jeze in razočaranja. Mlada Neža, njena mlajša sestra, je tiho sedela za mizo in gledala v tla.

»Mama, saj veš, da imam jutri izpit! Kako naj zdaj sama poskrbim za vse?« je dodala Neža s tresočim glasom. V tistem trenutku sem se počutila kot na sredi razburkanega morja – razpeta med valovi krivde in želje po svobodi.

Vso življenje sem bila tista, ki je vstajala prva in legla zadnja. Ko je mož Marko pred petimi leti odšel z drugo žensko, sem ostala sama z dvema najstnicama in kupom neplačanih položnic. Takrat sem si obljubila, da bom naredila vse, da njima nikoli ne bo nič manjkalo. Delala sem v dveh službah – dopoldne v trgovini z oblačili v centru Ljubljane, popoldne pa sem čistila pisarne. Zvečer sem še pomagala Klarini gimnazijski skupini pri pripravah na maturantski ples. Vse to, da bi jima omogočila boljše življenje.

A zdaj, ko sta odrasli in skoraj samostojni, sem prvič pomislila nase. Prijateljica Marjeta me je povabila na vikend v Bohinj – samo midve, brez otrok, brez skrbi. Ko sem to povedala doma, se je začelo. Klara je kričala, Neža je jokala. »Kako si lahko tako sebična?« »Kaj pa mi?« »Saj nisi nikoli bila taka!«

V meni se je prebudil stari strah – strah pred tem, da bom izgubila njuno ljubezen. A hkrati me je nekaj tiho gnalo naprej. Spomnila sem se vseh tistih večerov, ko sem jokala v kopalnici, ker nisem več vedela, kdo sem. Spomnila sem se vseh svojih sanj, ki so jih prekrile položnice in šolske obveznosti.

Tisti večer nisem mogla spati. Slišala sem Klaro, kako v svoji sobi govori po telefonu: »Ne morem verjeti, da nama to dela! Saj veš, vedno je bila tam za naju… Zdaj pa kar gre.« Neža je tiho hlipala v sosednji sobi. Srce mi je razpadalo na tisoč koščkov.

Zjutraj sem jima pripravila zajtrk in tiho sedla za mizo. »Punci, vem, da vaju boli. Ampak tudi jaz sem človek. Tudi jaz potrebujem čas zase.« Klara me je pogledala s solzami v očeh: »Ampak zakaj zdaj? Zakaj ravno zdaj, ko te najbolj potrebujeva?«

»Kdaj pa bo pravi čas?« sem vprašala nazaj. »Ko bosta odšli od doma? Ko bom že stara in utrujena? Kdaj bo čas zame?«

Nastala je tišina. Prvič sta me pogledali kot žensko in ne samo kot mamo.

V Bohinju sem prvič po dolgih letih zadihala s polnimi pljuči. Sedela sem ob jezeru in gledala v modrino neba. Marjeta me je objela: »Ana, končno si dovolila živeti.«

A doma ni bilo miru. Klara mi ni pisala več dni. Neža mi je poslala sporočilo: »Mama, pogrešam te.« Vrnila sem se domov in našla Klaro v kuhinji. »Nisem vedela, da te lahko tako boli, če nekoga ljubiš in ga hkrati pustiš oditi.«

Pogovorili sva se dolgo v noč. Prvič mi je povedala o svojih strahovih – kako jo skrbi prihodnost, kako se boji biti sama. Razumela sem jo bolj kot kdajkoli prej.

Neža mi je priznala: »Ves čas sem mislila, da boš vedno tu. Zdaj vidim, da si tudi ti ranljiva.«

Od tistega dne naprej smo začele graditi drugačen odnos – bolj iskren in odrasel. Ni bilo lahko. Še vedno se kdaj sporečemo ali si očitamo stvari iz preteklosti. A zdaj vem: če ne poskrbim zase, ne morem biti dobra mama.

Včasih ponoči še vedno poslušam tišino in se sprašujem: Sem ravnala prav? Je ljubezen do otrok res močnejša od ljubezni do sebe? Ali imamo ženske v Sloveniji sploh pravico do svobode ali nas bo vedno dušila krivda?