Štiri stanovanja Mojce – zgodba o pohlepu in družinskih ranah
»Ne moreš mi tega narediti, Mojca! To je tudi moj dom!« sem skoraj zakričala, ko sem stala sredi dnevne sobe, kjer so še vedno visele slike iz otroštva. Mojca je stala pred menoj, hladna kot led, z rokami prekrižanimi na prsih. Njene oči so bile prazne, kot da sem zanjo le še ena ovira na poti do naslednje nepremičnine.
»Maja, to je samo posel. Mama bo šla v dom, ti pa si že odrasla. Saj imaš službo, najem si lahko privoščiš,« je rekla brez trohice sočutja v glasu. V tistem trenutku sem začutila, kako se mi tla pod nogami majejo. Najina mama je sedela v kuhinji in tiho jokala v robec. Nikoli si nisem mislila, da bo pohlep tako razklal našo družino.
Vse se je začelo leto dni prej, ko je oče umrl in pustil za sabo hišo v Šiški. Mojca je že imela štiri stanovanja – eno v centru Ljubljane, eno v Trnovem, eno v Kopru in še eno na Bledu. Vsa so bila oddana, ona pa je živela v najnovejšem penthousu s svojim partnerjem Markom. Jaz sem ostala doma z mamo, ki je bila po očetovi smrti povsem izgubljena.
Sprva sem verjela, da bomo hišo ohranile skupaj. Mama je želela ostati tu do konca svojih dni, jaz pa sem ji pomagala pri vsem – od kuhanja do obiskov pri zdravniku. Mojca se je oglasila le redko, običajno s kakšnim ciničnim komentarjem o tem, kako je življenje na podeželju dolgočasno in kako bi morali nepremičnino prodati ter denar pametno naložiti.
Nekega dne pa je prišla s papirji. »Mama, podpisati moraš tole. Gre samo za formalnost – da bo vse urejeno glede dedovanja.« Mama je bila zmedena in utrujena, jaz pa sem takoj začutila nelagodje. »Kaj pa podpisuje?« sem vprašala. Mojca me je ošinila z očmi: »Ne vtikaj se v stvari, ki jih ne razumeš.«
A sem se vtikala. Prebrala sem papirje in ugotovila, da želi Mojca prenesti lastništvo hiše nase – pod pretvezo, da bo tako lažje urejati zadeve z banko in občino. Ko sem to povedala mami, je bila pretresena: »Ampak to je naš dom…«
Začela se je prava vojna. Mojca je grozila z odvetniki, jaz sem iskala pomoč pri prijateljih in celo na centru za socialno delo. Nihče ni mogel ničesar storiti – mama je bila še vedno lastnica in če bi podpisala papirje, bi bilo vse izgubljeno.
Mojca ni odnehala. Pošiljala je elektronska sporočila s pravnimi grožnjami, klicala mamo in jo prepričevala, naj vendarle podpiše. »Saj veš, da Maja ne bo nikoli zmogla sama skrbeti za hišo. Kaj če se ti kaj zgodi?« Mama je postajala vse bolj prestrašena in negotova.
Vmes so se začeli prepiri tudi med mano in mamo. »Zakaj ne moreš biti bolj kot tvoja sestra? Zakaj nimaš svojega stanovanja?« me je nekega večera vprašala skozi solze. Bolelo me je – kot da sem jaz kriva za vse težave.
Nekega popoldneva sem prišla domov in našla Mojco v dnevni sobi z dvema moškima v oblekah. »To sta nepremičninska agenta. Prišla sta ocenit vrednost hiše.«
»Kaj?! Nihče ni rekel, da prodajamo!« sem zakričala.
»Maja, ne bodi otročja. To je najboljša rešitev za vse.«
Mama je sedela v kotu in nemočno gledala v tla. Tisti večer nisem mogla spati. Počutila sem se izdano – ne le s strani sestre, ampak tudi mame, ki ni znala postaviti meje.
V službi nisem bila zbrana. Kolegica Petra me je vprašala: »Si v redu?« Zlomila sem se: »Moja sestra mi hoče vzeti dom.« Petra me je objela: »To se dogaja povsod. Ljudje zaradi denarja pozabijo na vse.«
Dnevi so minevali v napetosti. Mojca je postajala vse bolj agresivna – grozila je celo, da bo mamo prijavila zaradi zanemarjanja hiše in jo dala v dom proti njeni volji. Mama se je zaprla vase in skoraj ni več govorila.
Nekega večera sem sedela na stopnicah pred hišo in gledala v prazno. Pristopil je sosed Tone: »Maja, če kaj potrebuješ… Samo reci.« Prvič po dolgem času sem začutila toplino – nekdo me je razumel.
A bitka še ni bila končana. Mojca je pripeljala odvetnika in zahtevala sestanek. »Če ne podpišeta pogodbe o prodaji, bom sprožila sodni postopek za razdelitev premoženja.«
Mama me je pogledala z rdečimi očmi: »Ne morem več… Naj gre vse k vragu.«
Tisto noč sem prvič pomislila, da bi res odšla – pustila vse za sabo in začela znova nekje drugje. A potem sem zagledala mamino sliko iz mladosti na polici in vedela sem: ne smem odnehati.
Zbrala sem pogum in poklicala brezplačno pravno pomoč. Svetovali so mi: »Če mama ne podpiše ničesar, Mojca ne more ničesar narediti brez njenega soglasja.«
Tako sva z mamo vztrajali. Mojca naju je nekaj mesecev ignorirala – potem pa poslala sporočilo: »Upam, da sta zadovoljni s svojo revščino.«
Hiša stoji še danes – a odnosi so uničeni. Mama nikoli ni več govorila o Mojci. Jaz pa vsak dan znova razmišljam: ali smo res pripravljeni žrtvovati ljubezen zaradi denarja?
Včasih ponoči sedim ob oknu in se sprašujem: ali bi lahko ravnala drugače? Ali smo Slovenci res tako navezani na nepremičnine, da pozabimo na srce?