Odhod v temi: Ko me je zapustil s sporočilom, a ni vedel, da imam tudi jaz svoje skrivnosti
»Ne išči me. Vse je bilo laž. Odpeljal sem vse, kar je bilo najinega. Ne kliči.« To je bilo vse. En sam SMS, ki mi je v trenutku izbrisal tla pod nogami. Sedela sem na robu postelje, v pižami, s telefonom v roki in občutkom, kot da me je nekdo udaril v prsa. Gregor, moj mož, moj partner zadnjih petnajstih let, oče najinih dveh otrok, je izginil. Brez razlage, brez solz, brez pogovora. Samo hladen zaslon in prazna hiša.
V kuhinji sem našla odprto omaro – prazna. Njegova oblačila so izginila. Tudi računi so bili prazni. Vse, kar sva skupaj gradila, je odšel z njim. V glavi mi je brnelo: »Kako? Zakaj? Kaj sem naredila narobe?« Otroka sta še spala. Nisem vedela, ali naj ju zbudim ali pustim sanjati še nekaj ur v svetu, kjer je vse še v redu.
Telefon mi je padel iz rok. Zaslišala sem škripanje vrat – soseda Marija je prišla po jajca kot vsako soboto. Pogledala me je in takoj opazila, da nekaj ni v redu. »Ana, si v redu? Si bolna?«
Nisem mogla odgovoriti. Samo sedla sem za mizo in začela jokati. Marija me je objela in rekla: »Povej mi vse.«
Ko sem ji povedala, kaj se je zgodilo, je zavzdihnila: »Vedno sem vedela, da Gregor ni zares tvoj. Preveč si mu zaupala.«
Bolelo me je. A imela je prav – bila sem slepa za vse znake: pozni prihodi domov, skrivnostni klici, vonj po tujem parfumu na njegovih srajcah. Vedno sem si mislila: »To je samo stres v službi.«
Tisti dan sem prvič začutila pravo praznino. Otroka sta se prebudila in vprašala: »Kje je ati?« Lagala sem: »Šel je na službeno pot.«
A resnica ni dolgo ostala skrita. Naslednji teden so začeli prihajati računi – elektrika, voda, kredit za hišo. Vse je bilo na moje ime. Gregor ni pustil niti centa na računu. Ko sem poklicala njegovo mamo, gospo Olgo, mi je hladno rekla: »Sama si ga izbrala.«
V službi so opazili mojo odsotnost. Moj šef Peter me je poklical v pisarno: »Ana, če potrebuješ kak dan dopusta…«
»Ne morem si ga privoščiti,« sem mu odgovorila in prvič začutila bes – do Gregorja, do sebe, do sveta.
Vsak večer sem sedela ob oknu in razmišljala: »Kaj zdaj? Kako naprej?« Otroka sta bila prestrašena in žalostna. Najmlajši sin Luka me je vprašal: »Mami, ali nas bo ati še kdaj obiskal?«
Nisem imela odgovora.
A potem… Nekega večera sem odprla staro škatlo s pismi in našla nekaj, kar mi je dalo upanje – pogodbo o prodaji zemlje na Gorenjskem, ki jo je dedek zapustil meni osebno. Gregor za to ni vedel. Zemlja ni bila veliko vredna, a bila je moja.
Začela sem iskati načine, kako preživeti. Prijavila sem se na dodatno delo – čistila sem pisarne ponoči in čez dan delala v trgovini. Sosedje so mi pomagali z varstvom otrok. Marija mi je vsak teden prinesla domača jajca in mleko.
A Gregor ni izginil iz mojega življenja. Po dveh mesecih mi je poslal še en SMS: »Potrebujem denar. Če ga ne dobiš, bom povedal tvojo skrivnost.«
Zamrznila sem. Vedel je za mojo mladostno napako – nekoč sem bila zaljubljena v fanta iz sosednje vasi in skupaj sva naredila neumnost: ponarejen podpis na bančnem dokumentu za njegov kredit. Nikoli nisem povedala nikomur.
Gregor me je izsiljeval.
Nisem vedela, kaj naj naredim. Če bi šla na policijo, bi lahko izgubila službo in otroke. Če bi mu dala denar, bi ostala brez vsega.
Tiste noči nisem spala. Zjutraj sem poklicala svojo najboljšo prijateljico Nino: »Nina, potrebujem pomoč.«
Nina me je poslušala in rekla: »Ana, dovolj imaš moči. Ne dovoli mu več nadzora nad tabo.«
Odločila sem se – prodala bom zemljo in poplačala dolgove iz preteklosti sama.
Ko sem to povedala Gregorju po telefonu (tokrat sem ga poklicala jaz), se je zasmejal: »Ti si res naivna! Mislil sem, da boš vedno pod mojim palcem.«
A tokrat nisem jokala. Samo odložila sem slušalko.
Zemljo sem prodala staremu kmetu Francu iz sosednje vasi. Denar sem uporabila za poplačilo dolga in preostanek vložila v majhno podjetje – začela sem peči kruh in pecivo za lokalno tržnico.
Otroka sta mi pomagala pri peki piškotov in skupaj smo se smejali prvič po dolgem času.
Gregor se ni več oglasil.
Po enem letu sem stala na tržnici s svojo stojnico in gledala mimoidoče obraze – nekateri so me poznali kot »tisto ženo, ki jo je mož zapustil«, drugi kot »novo pekarko«. A jaz sem se prvič po dolgem času počutila svobodno.
Včasih ponoči še vedno premišljujem o Gregorju – ali mu je žal? Ali sploh ve, kaj pomeni izgubiti družino?
Ampak zdaj vem: čeprav so mi vzeli vse materialno, mi niso mogli vzeti dostojanstva.
Se sploh zavedamo, koliko moči imamo v sebi? Koliko žensk okoli nas živi podobne zgodbe – tiho in pogumno? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?