Zakaj ne moreš biti kot ona? – Moja bitka s senco moževe bivše žene
»Zakaj ne moreš biti bolj kot Tanja?« Miha je spet stal v kuhinji, z rokami prekrižanimi na prsih, in me gledal s tistim pogledom, ki ga sovražim. Tistim, ki mi reže kožo do kosti. »Ona je vedno znala narediti gobovo juho tako, kot sem imel rad. Ti pa…«
Zagrabila sem lonec in ga skoraj vrgla v pomivalno korito. »Če ti je tako všeč, pojdi k njej!« sem siknila, čeprav sem vedela, da si tega ne želim. Ampak resnica je bila, da sem bila utrujena. Utrujena od tega, da sem vedno druga najboljša. Da sem vedno tista, ki ni dovolj.
Ko sem spoznala Miho, sem verjela, da je on tisti pravi. Bil je topel, pozoren, znal je poslušati. Nikoli mi ni omenjal Tanje, svoje bivše žene, razen bežnih pripomb o tem, kako sta se razšla v miru. Prvič sem jo srečala na rojstnem dnevu njegove hčerke iz prvega zakona. Bila je popolna – visoka, urejena, nasmejana. Vsi so jo pozdravljali kot kraljico. Jaz pa sem stala ob strani in se počutila kot statistka v lastnem življenju.
Sčasoma so se začele primerjave. Najprej neopazno – »Tanja je vedno imela vse pod nadzorom.« Potem bolj očitno – »Tanja je znala bolje komunicirati z Ano.« In nazadnje brutalno – »Tanja nikoli ni bila tako občutljiva.«
Vsakič, ko sem poskušala nekaj narediti po svoje, sem naletela na zid. Ko sem predlagala izlet na Veliko planino, je rekel: »Tanja je imela raje morje.« Ko sem spekla potico za praznike: »Tanja je vedno dala več orehov.« Ko sem želela preurediti dnevno sobo: »Tanja je imela boljši okus.«
Včasih sem ponoči ležala budna in se spraševala, kaj sploh počnem tukaj. Zakaj vztrajam? Zakaj se trudim biti nekdo drug? V službi v knjižnici so me spoštovali, doma pa sem bila le bleda senca ženske, ki je že zdavnaj odšla.
Najhuje pa je bilo z Ano. Njegovo hčerko sem imela rada kot svojo. A ona me je gledala skozi prizmo svoje mame. Vsak moj poskus bližine je bil zavrnjen. »Moja mami bi to naredila drugače.« Ali pa: »Mami mi nikoli ne bi rekla tega.«
Nekega večera sem sedela na balkonu in kadila cigareto – čeprav Miha sovraži cigaretni dim. Pogled mi je uhajal na sosednjo teraso, kjer sta se zakonca Novak smejala in pila vino. Spomnila sem se svojih staršev v Celju – kako sta se znala pogovarjati in reševati spore brez kričanja in očitkov. Zakaj jaz tega ne znam?
Ko sem naslednjič slišala Miho reči: »Tanja bi to naredila bolje,« mi je počil film.
»Dovolj imam!« sem zakričala tako glasno, da se je Ana prestrašila in padla s stola.
Miha me je gledal osuplo. »Kaj ti je?«
»Kaj mi je? Kaj mi je?! Že leta poslušam o Tanji! Če ti je tako popolna, zakaj nisi z njo? Zakaj si sploh z mano?«
Ana je planila v jok in stekla v svojo sobo. Miha pa je stal tam kot kip.
»Ne moreš kar tako…«
»Lahko! Lahko povem, da imam dovolj! Da nočem več živeti v njeni senci! Da hočem biti jaz!«
Tisto noč nisem spala. Slišala sem Ano jokati v sosednji sobi in Miho hoditi gor in dol po hodniku. Zjutraj sem spakirala nekaj stvari in odšla k prijateljici Nini v Šiško.
Nina me je objela brez besed. Skupaj sva sedeli na kavču in pila kavo.
»Veš,« je rekla po dolgem molku, »vsi imamo svoje sence. Samo vprašanje je, ali jim dovolimo, da nas požrejo.«
Pri njej sem ostala tri dni. V tem času mi Miha ni pisal niti poklical. Ana pa mi je poslala sporočilo: »Oprosti.«
Vrnila sem se domov odločena, da postavim meje.
Ko sem stopila skozi vrata, me je Miha pogledal z izmučenimi očmi.
»Nisem vedel…«
»Nisi hotel vedeti.«
Sedla sva za mizo.
»Miha, ali si sploh kdaj pomislil, kako se počutim? Da vsak dan tekmujem z duhom tvoje bivše žene? Da nikoli nisem dovolj dobra?«
Molčal je.
»Če želiš Tanjo nazaj, pojdi k njej. Če želiš mene, potem me sprejmi takšno, kot sem.«
Prvič po dolgem času sem videla dvom v njegovih očeh.
»Ne vem… Ne znam…«
»Potem pa se odloči.«
Tisti večer sva spala vsak v svoji sobi. Zjutraj mi je pustil listek na mizi: »Oprosti.«
Ni bilo dovolj. Opravičilo ni izbrisalo let bolečine in primerjav. A bilo je nekaj – prvi korak.
Z Ano sva šli na sladoled v Tivoli.
»A boš še tukaj?« me je vprašala tiho.
»Ne vem, Ana. Ampak bom vedno tukaj zate.«
Doma sva z Miho začela hoditi na terapijo za pare v Domžalah. Ni šlo hitro. Ni šlo lahko. Vsakič ko sem slišala Tanjo omenjeno, sem globoko vdihnila in povedala svoje občutke.
Po mesecih trdega dela sva našla nov način komunikacije. Ni bilo več popolne Tanje – bila sva samo midva in najine napake.
Včasih še vedno začutim njen duh v našem domu – v načinu, kako Ana pogleda mojo potico ali ko Miha omeni kakšno staro navado. Ampak zdaj vem: nisem ona in nikoli ne bom.
Vprašam se – koliko žensk v Sloveniji živi v senci nekdanje partnerke svojega moža? Koliko nas še čaka na dovoljenje, da smo lahko samo to, kar smo?