Med dvema ognjema: Ko sem morala izbirati med ljubeznijo in lastno prihodnostjo

»Če želiš, da z Markom dobita novo hišo, boš morala staro prepisati name. To je edini pogoj,« je rekla tašča, njen glas je bil hladen kot ledena voda, ki mi je zalila srce. Sedela sem v kuhinji, skodelica kave se mi je tresla v rokah. Pogledala sem skozi okno na vrt, kjer so cveteli tulipani, a v meni ni bilo nič pomladi – le tesnoba in občutek izdaje.

Marko je tisti večer prišel domov utrujen, kot vedno zadnje mesece. Delal je v gradbeništvu, služba ga je izčrpavala, a še bolj ga je težila negotovost glede najine prihodnosti. »Mami pravi, da če prepišeš hišo nanjo, bo prodala svojo in nama dala denar za novo. Saj veš, da nama drugače ne bo uspelo,« je rekel tiho, skoraj sramujoče.

»In kaj če potem ostaneva brez vsega? Kaj če se kaj zgodi?« sem vprašala. V njegovih očeh sem videla utrujenost, a tudi nemoč. »Mami ni taka. Saj veš, da nama želi le dobro.«

A jaz sem vedela več. Spomnila sem se vseh tistih drobnih pripomb, ki jih je vrgla čez mizo ob nedeljskih kosilih: »Maja, ti si zdaj del naše družine, ampak veš, kako je – vse ostane v družini.« Ali pa: »Včasih moraš žrtvovati nekaj zasebnosti za skupno dobro.« Vedno sem čutila, da me ne sprejema povsem, da sem nekakšna tujka v njihovi hiši.

Tisto noč nisem spala. V mislih sem preigravala vse možnosti. Če podpišem, tvegam vse – svoj dom, svojo varnost. Če ne podpišem, bom razočarala moža in morda uničila najin zakon. V Sloveniji ni lahko začeti znova; stanovanja so draga, službe negotove. Starši so mi vedno govorili: »Pazi na svoje!«

Naslednji dan sem šla do svoje mame. Sedela je za mizo in pletla pulover za vnukinjo. »Maja, ne smeš kar tako zaupati. Vem, da imaš rada Marka, ampak življenje te lahko preseneti na najbolj krut način.«

»Ampak če ne podpišem, bom izgubila Marka. On tega ne razume. Misli, da pretiravam.«

Mama me je prijela za roko. »Če te ima res rad, bo razumel tvoje skrbi. Če pa ne… potem si zaslužiš več.«

Vrnila sem se domov še bolj zmedena. Marko me je čakal v dnevni sobi. »Si razmislila? Mami čaka odgovor.«

»Marko, bojim se. Kaj če… kaj če tvoja mama potem proda hišo ali naju izseli? Saj veš, da ni vedno najbolj poštena.«

Zamrmral je nekaj nerazločnega in pogledal stran. »Ne vem več, kaj naj naredim. Vsi pritiskajo name – ti, mama… Samo mir bi rad.«

Tisti teden sem bila kot duh. V službi so sodelavke opazile mojo odsotnost. »Maja, si v redu?« me je vprašala Petra med malico.

»Ne vem več… Včasih imam občutek, da se vse vrti okoli denarja in lastnine. Kje je tu ljubezen?«

Petra je odkrito rekla: »V Sloveniji je tako – družina ti lahko največ da ali pa največ vzame.«

Nekega večera sem šla na dolg sprehod po Rožniku. Listje je šumelo pod nogami in v glavi so mi odmevale besede tašče: »Vse ostane v družini.« Ampak jaz sem bila zdaj družina – ali nisem?

Ko sem se vrnila domov, me je Marko čakal s steklenico vina na mizi. »Maja… oprosti. Vem, da te silim v nekaj, kar ti ni prav.«

Solze so mi spolzele po licih. »Samo bojim se… Ne zaupam tvoji mami. In nočem izgubiti tebe.«

Objel me je in prvič po dolgem času sva govorila odkrito o strahovih in upanjih. A naslednji dan me je poklicala tašča.

»Maja, odločiti se moraš. Ne morem čakati v nedogled. Če ne podpišeš do konca tedna, ponudba ne velja več.«

V meni se je nekaj zlomilo. Poklicala sem notarja in se pozanimala o možnostih zaščite – ali lahko v pogodbo dodam klavzulo o vračilu lastnine v primeru spora? Notarka mi je rekla: »Vse se da urediti s pogodbo – če imate pogum vztrajati pri svojih pogojih.«

Ko sem to povedala Marku, je bil najprej užaljen: »Ne moreš kar postavljati pogojev moji mami!«

»In zakaj ne? Saj gre za najino prihodnost!« sem vzkliknila.

Tisti vikend smo sedeli vsi trije za mizo – jaz, Marko in njegova mama Silva. Predložila sem ji pogodbo z zaščitnimi klavzulami.

Silva me je pogledala s hladnim nasmehom: »Torej mi ne zaupaš?«

»Zaupam toliko kot vi meni,« sem odgovorila mirno.

Marko je gledal iz enega obraza na drugega in naposled rekel: »Dovolj imam tega! Če ne moremo biti iskreni drug z drugim, potem nima smisla!«

Silva je vstala od mize in odšla brez besed.

Tiste noči sva z Markom dolgo govorila o tem, kaj pomeni družina – ali gre res samo za kri in papirje ali pa za spoštovanje in zaupanje.

Na koncu nisva podpisala ničesar. Silva nama ni dala denarja za novo hišo; ostala sva v stari hiši in začela varčevati sama.

Včasih me še vedno preganja vprašanje: Sem ravnala prav? Bi morala bolj zaupati ali bolj tvegati? A vem le to – če bi izgubila sebe zaradi drugih pričakovanj, bi izgubila vse.

Pogosto se vprašam: Koliko nas še živi med dvema ognjema – med tem kar želimo in tem kar drugi zahtevajo od nas? Kje potegnemo črto?