Denarnica mojega moža in moja zlata kletka: Boj za svobodo v zamrznjenem zakonu
»Ne, Neža, ne moreš kar tako zapraviti sto evrov za novo jakno! Saj veš, da moramo paziti na vsak cent!« Markov glas je odmeval po hodniku, ko sem previdno položila vrečko na tla. V meni je nekaj počilo. Ni šlo za jakno, šlo je za občutek, da nimam pravice odločati niti o najbolj osnovnih stvareh v svojem življenju.
Dvanajst let sem že poročena z Markom. Ko sva se spoznala na študentski zabavi v Ljubljani, sem bila prepričana, da sem našla svojo sorodno dušo. Bil je duhovit, ambiciozen in vedno pripravljen pomagati. Takrat nisem vedela, da bo njegova ambicioznost nekoč postala moj zapor.
Prve mesece zakona sem bila srečna. Skupaj sva najela majhno stanovanje v Šiški, kjer sva ob večerih pila vino in sanjala o prihodnosti. Potem pa je Marko dobil službo v banki in nenadoma so številke postale pomembnejše od občutkov. »Vse mora biti pod nadzorom,« je govoril. »Če hočeš imeti varnost, moraš znati varčevati.« Najprej sem mu verjela. Potem sem začela dvomiti.
Ko se nama je rodila hči Lara, sem pustila službo v vrtcu. Marko je rekel, da bo on skrbel za denar, jaz pa za dom in otroka. »Tako je prav,« je rekel. »Tako delajo prave družine.« Sprva mi je bilo lepo – Lara je bila ves moj svet. A kmalu sem začela pogrešati delo, pogovore s sodelavkami, občutek samostojnosti. Ko sem Marku omenila, da bi se rada vrnila v službo, je zamahnil z roko: »Saj vidiš, kako težko je danes dobiti službo! In kdo bo skrbel za Laro? Saj imaš vse!«
Imam res vse? Imam hišo v predmestju Ljubljane, polno hladilnik in moža, ki vsak mesec prinese domov plačo. A nimam več sebe. Vsak moj nakup mora potrditi Marko. Vsak izlet z Laro mora biti načrtovan do zadnjega centa. Ko sem si želela obiskati prijateljico v Mariboru, me je vprašal: »In kdo bo plačal bencin? Saj ni treba zapravljati za take neumnosti.«
Moja mama mi pravi: »Neža, bodi hvaležna. Marko ni pijanec, ni nasilen. Marsikatera bi bila vesela takega življenja.« Morda res. Ampak jaz nisem več srečna. Včasih ponoči ležim budna in poslušam Markovo dihanje ter se sprašujem: Kje sem izgubila sebe? Kdaj sem postala le gospodinja in mati brez glasu?
Lara je zdaj stara deset let. Pogosto me vpraša: »Mami, zakaj si vedno žalostna?« Ne znam ji odgovoriti. Kako naj ji razložim, da me boli vsakič, ko moram prositi za denar za šolske copate? Da me duši občutek nemoči? Da sem postala gostja v lastnem življenju?
Pred nekaj meseci sem začela pisati dnevnik. Vanj zapisujem vse tiste misli, ki jih ne morem izreči naglas. Včasih si predstavljam, da bom nekega dne zbrala pogum in Marku povedala vse: kako me boli njegova kontrola, kako pogrešam svobodo, kako si želim biti več kot le senca njegovega življenja.
Nekega večera sva sedela v kuhinji. Marko je pregledoval račune, jaz pa sem tiho pila čaj. Zbrala sem pogum in rekla: »Marko, rada bi šla nazaj v službo.« Pogledal me je kot tujca: »Zakaj? Saj imaš vse! Kaj ti manjka?«
»Manjka mi občutek, da nekaj pomenim. Da imam svoje življenje.«
Zasmejal se je: »Ne bodi smešna! Saj skrbiš za Laro in dom! To je največ!«
Tisto noč nisem spala. V meni se je prebudil bes – ne le do Marka, ampak tudi do sebe. Zakaj sem dovolila, da me zmanjša na gospodinjo brez pravic? Zakaj sem sprejela njegovo denarnico kot svojo zlato kletko?
Naslednje jutro sem poklicala svojo staro prijateljico Tino iz faksa. »Neža, pridi na kavo! Pogrešam te!« Ko sem ji povedala svojo zgodbo, me je dolgo gledala v oči: »Veš kaj? Nič ni narobe s tem, da si želiš več. Nisi slaba žena ali mama zato, ker hočeš biti tudi nekaj zase.«
Tisti pogovor mi je dal moč. Začela sem iskati delo – najprej prek spleta, potem pa sem poslala prošnjo v bližnji vrtec. Ko sem to povedala Marku, je bil besen: »To je nesmisel! Saj ne rabiš službe! Jaz skrbim za vse!«
A tokrat nisem popustila. Prvič po dolgem času sem začutila nekaj upanja.
Ko so me iz vrtca poklicali na razgovor, sem bila živčna kot še nikoli. Lara mi je narisala srečko za srečo: »Mami, ti boš najboljša vzgojiteljica!« Tisti trenutek sem vedela – ne smem več živeti le za druge.
Marko še vedno ni sprejel moje odločitve. Med nama vlada napetost – vsak pogovor se konča s tišino ali očitki. Moja mama pravi: »Neža, pazi, da ne uničiš družine.« Ampak jaz vem – če ostanem ujeta v tej zlati kletki, bom izgubila še zadnje koščke sebe.
Včasih ponoči sedim ob oknu in gledam luči Ljubljane v daljavi ter se sprašujem: Je svoboda vredna cene razbite družine? Bom zmogla najti ravnotežje med tem, kar pričakujejo drugi in tem, kar si želim sama?
Morda nisem popolna žena ali mati po merilih drugih. Ampak prvič po dvanajstih letih čutim upanje – upanje, da bom nekoč spet našla sebe.
Kaj pa vi? Ste že kdaj občutili ujetost v lastnem življenju? Bi tvegali vse za občutek svobode?