Mož, njegova denarnica in moj zapor: Ujeta v slovenskem zakonu
»Katarina, kje si spet zapravila denar?« Markov glas je odmeval po kuhinji, kot bi udaril po prazni pločevinki. Stala sem ob pomivalnem stroju, roke so se mi tresle, ko sem poskušala najti pravi odgovor. »Za mleko in kruh, Marko. Otroci potrebujejo zajtrk.«
Zasmejal se je, tisti njegov hladen, preračunljiv smeh. »Vedno imaš izgovor. Če bi znala bolje gospodariti, bi nam ostalo več. Saj veš, da jaz prinašam denar v hišo.«
Tisti trenutek sem se zlomila. V meni je nekaj počilo, kot bi se stara veja pod težo snega vdala usodi. Dvanajst let sem poslušala iste očitke, iste grožnje in poniževanja. Dvanajst let sem bila ujeta v zakonu, kjer je bila njegova denarnica močnejša od mojih besed.
Ko sva se spoznala na študentski zabavi v Ljubljani, je bil Marko šarmanten in poln obljub. »Skupaj bova ustvarila nekaj velikega,« mi je rekel, ko sva sedela na klopci v Tivoliju. Takrat sem verjela v naju, v prihodnost, ki bo drugačna od tiste, ki sem jo gledala doma pri svojih starših – oče je bil tih in zlomljen, mama pa je molčala in prenašala vse.
A kmalu po poroki so se začeli prvi znaki. Najprej so bile to opazke o moji službi – da je učiteljica premalo plačana, da bi morala biti bolj ambiciozna. Potem so prišle omejitve: »Zakaj bi imela svojo kartico? Saj jaz plačujem račune.« In počasi sem izgubila nadzor nad svojim življenjem.
Vsak evro sem morala opravičiti. Če sem otrokom kupila nove copate za vrtec, me je vprašal: »A res potrebujejo nove? Saj še niso raztrgani.« Ko sem si želela na kavo s prijateljico Petro, je rekel: »A ni bolje, da ta denar prihraniš za kaj koristnega?«
Petra je bila ena redkih, ki je opazila spremembe na meni. »Katarina, nisi več tista vesela punca, ki sem jo poznala. Kaj se dogaja?« me je vprašala nekega popoldneva na sprehodu ob Ljubljanici. Pogoltnila sem solze in zamrmrala: »Vse je v redu.«
A ni bilo v redu. Vsak dan sem čutila težo na prsih. Otroka sta bila moja edina uteha – Neža in Luka sta me objemala in mi risala nasmehe na obraz. Zaradi njiju sem vztrajala, čeprav sem ponoči jokala v kopalnici, da me ne bi slišali.
Marko je imel vedno prav – vsaj tako je mislil. Ko sem predlagala, da bi šla za vikend na morje v Izolo, je rekel: »Denarja ni za take neumnosti. Raje ga vloživa v novo ograjo.« In tako so minevala leta – brez dopustov, brez obiskov pri mojih starših v Mariboru (»Preveč bencina gre za take poti!«), brez mojih sanj.
Nekega dne sem našla star dnevnik iz srednje šole. Pisalo je: »Nekoč bom samostojna ženska, ki bo odločala o svoji usodi.« Prebrala sem stavek znova in znova. Kje se je izgubila tista Katarina?
Tistega večera sem zbrala pogum in Marku rekla: »Rada bi imela svojo kartico. Služim svoj denar in želim sama razpolagati z njim.« Pogledal me je zaničljivo: »Če ti ni prav, lahko greš.«
Srce mi je padlo v želodec. Kaj pa če res grem? Kam naj grem z dvema otrokoma? Kako bom preživela? V Sloveniji ni lahko najti stanovanja z učiteljsko plačo. Starši so bili prestari in preutrujeni za pomoč.
Naslednje tedne sem živela kot senca. V službi so sodelavke opazile mojo žalost. Ena izmed njih, Sonja, mi je nekoč rekla: »Veš, obstajajo centri za socialno delo. Lahko ti pomagajo.«
Doma pa so se prepiri stopnjevali. Marko je postal še bolj nadzorovalen – preverjal mi je telefon, brskal po torbici, celo otroka sta morala povedati, kje sem bila vsak popoldan.
Nekega večera me je Luka vprašal: »Mami, zakaj si žalostna?« Takrat sem vedela – zaradi njiju moram nekaj spremeniti.
Poiskala sem pomoč na centru za socialno delo v Šiški. Socialna delavka mi je rekla: »Niste edina. Veliko žensk pride zaradi finančne odvisnosti in psihičnega nasilja.« Prvič po dolgem času sem začutila upanje.
Začela sem skrivati majhne zneske od dodatnih ur v šoli – vsakih nekaj evrov sem spravila v staro škatlo za čevlje pod posteljo. Petra mi je pomagala iskati stanovanje – našli sva majhno garsonjero v Mostah.
Ko sem končno zbrala dovolj poguma (in denarja), sem Marku rekla: »Odselila se bom z otrokoma.« Najprej ni verjel – potem pa je začel kričati: »Brez mene si nič! Nihče te ne bo hotel!«
A jaz nisem več poslušala njegovih besed. Tisto noč sem spakirala najnujnejše in z Nežo ter Luko odšla v novo življenje.
Prvi dnevi so bili težki – otroka sta pogrešala dom in očeta, jaz pa sem ponoči štela kovance in razmišljala, kako bom plačala položnice. A vsako jutro me je Neža objela in rekla: »Mami, tukaj si bolj vesela.«
Počasi sem začela verjeti vase. V šoli so mi ponudili dodatne ure, Petra mi je prinesla star kavč in nekaj posode. Soseda iz bloka mi je podarila rabljen pralni stroj.
Marko me je še dolgo klical in grozil s sodiščem zaradi skrbništva in preživnine. A nisem več popuščala – imela sem podporo centra za socialno delo in prijateljev.
Danes stojim na lastnih nogah. Ni lahko – vsak evro šteje, a vsaj sama odločam o svojem življenju.
Včasih ponoči še vedno premišljujem: Zakaj smo ženske tako dolgo pripravljene trpeti zaradi družine? Kdaj bomo končno verjele vase in si upale stopiti iz sence?