Ko se tast vseli: Moj dom, moje meje

»Ne moreš tako govoriti z otrokom!« je Jože spet povzdignil glas iz dnevne sobe, kjer je Tim raztresal kocke po tleh. Zagrizla sem se v ustnico in globoko vdihnila. »Jože, prosim, pusti, da jaz vzgajam svojega sina,« sem rekla, a moj glas je bil že utrujen, brez pravega prepričanja. Marko je stal v kuhinji in se delal, da pomiva posodo, a dobro sem videla, kako mu trzajo mišice na vratu. Vedno, ko je njegov oče začel s svojimi pripombami, se je Marko umaknil. Meni pa ni bilo dano tega razkošja.

Šest let sva z Markom gradila najin mali svet v tem dvosobnem stanovanju v Šiški. Ni bilo veliko, a bilo je najino. Ko sva izvedela za Tima, sva se veselila vsakega novega kosa pohištva, vsake slike na steni. Potem pa je Jožeta zadela kap. Po bolnišnici ni mogel več sam živeti v svojem stanovanju v Kranju. Marko je rekel: »Saj bo samo začasno. Saj veš, da nima nikogar drugega.«

Začasno. Ta beseda mi še danes odzvanja v glavi kot posmeh. Že prvi večer je Jože sedel na kavču in s pogledom premeril vsak kotiček. »Tukaj pa ni ravno pospravljeno,« je rekel in jaz sem stisnila zobe. Tim je jokal, ker ni hotel spat v svoji sobici – zdaj jo je moral deliti z dedkom. Marko me je ponoči tiho objel in rekel: »Samo malo potrpi.«

A potrpljenje ima meje. Vsako jutro sem poslušala Jožetove pripombe: »Zakaj pa Tim še vedno lula v posteljo? Saj si vendar mati!« ali »Marko, kdaj boš popravil tisto pipo? V mojem času smo znali sami popraviti vse.« Vsak moj poskus pogovora z Markom se je končal z njegovim vzdihom: »Saj veš, kakšen je oče. Saj bo bolje.«

Nekega popoldneva sem prišla domov iz službe – delam kot učiteljica slovenščine na osnovni šoli – in našla Jožeta, kako brska po moji omari. »Iščem brisačo. Saj nimaš nič proti?« Njegov pogled mi je dal vedeti, da bi morala biti hvaležna za njegovo prisotnost. Tiste noči nisem mogla spati. V glavi so mi odzvanjale besede moje mame: »Dom mora biti tvoj varen prostor.« Moj dom pa ni bil več moj.

Začela sem se umikati. V službi sem ostajala dlje, doma sem bila tiha senca same sebe. Tim je postal nemiren, ponoči se je zbujal s kriki. Ko sem ga vprašala, kaj ga muči, mi je rekel: »Dedek me gleda, ko spim.« Srce mi je padlo v želodec.

Nekega večera sem zbrala pogum in Marku rekla: »Tako ne gre več. Ne morem več dihati v lastnem domu.« Marko me je pogledal s tistim žalostnim pogledom, ki ga poznam že od otroštva: »Kaj pa naj naredim? Saj veš, da nima kam.«

»Ampak midva imava! In Tim ima!« sem skoraj zakričala. Jože je v tistem trenutku stopil iz kopalnice in naju pogledal: »Če vam grem tako na živce, bom šel kar zdaj ven!« Vrata so zaloputnila za njim.

Tisto noč ga ni bilo domov. Marko je sedel na kavču in strmel v prazno steno. Jaz sem sedela poleg njega in čutila samo praznino. Tim je spal pri meni v postelji in se stiskal k meni kot majhna živalca.

Naslednje jutro je Jože prišel domov – moker od dežja in še bolj zagrenjen kot prej. Ni rekel ničesar. Samo sedel je za mizo in gledal skozi okno.

Dnevi so postali rutina tišine in napetosti. Vsak pogovor se je končal v prepiru ali molku. Tim se je začel zapirati vase; v vrtcu so mi rekli, da ne govori več z drugimi otroki.

Nekega dne sem šla po Tima v vrtec in ga našla samega na gugalnici. Prisedla sem k njemu in ga vprašala: »Kaj te muči?« Pogledal me je s svojimi velikimi očmi: »Zakaj dedek vedno kriči nate? Zakaj si tiho?«

Tisti večer sem spakirala nekaj stvari in rekla Marku: »Greva k moji mami za nekaj dni.« Ni protestiral. Samo pokimal je.

Pri mami sem prvič po dolgem času spet zadihala s polnimi pljuči. Tim se je igral brez strahu, jaz pa sem jokala v njeni kuhinji ob skodelici kave.

Po treh dneh me je poklical Marko: »Oče pravi, da bo šel nazaj v Kranj – najame si lahko oskrbovano stanovanje.«

Ko sva se vrnila domov, je bilo stanovanje tiho in prazno. Na mizi je bil listek: »Oprostite za vse.«

Marko me je objel in prvič po dolgem času sva govorila – resnično govorila – o tem, kaj pomeni dom in kje so meje med pomočjo in izgubo sebe.

Danes še vedno čutim posledice tistega obdobja – včasih ponoči poslušam tišino in se sprašujem: ali sem bila preveč sebična? Ali pa sem končno postavila meje tam, kjer bi jih morala že zdavnaj?

Kaj vi mislite – ali ima vsak pravico do svojega miru? Kje bi vi postavili mejo med pomočjo družini in lastno srečo?