Ko se tast preseli v naše življenje: pet mesecev na robu potrpežljivosti

»Ne morem več, Luka!« sem skoraj zašepetala, ko sem s tresočimi rokami pospravljala krožnike s kuhinjske mize. Tast je sedel v dnevni sobi, noge na kavču, televizija je bila preglasna, mali Jan pa je jokal v svoji sobi. Luka me je pogledal s tistim utrujenim pogledom, ki ga poznam že leta – pogledom človeka, ki bi rad pomagal, pa ne ve, kako.

»Saj veš, da nima kam iti,« je rekel tiho. »Vsaj za nekaj mesecev…«

»Ampak Luka, to ni več življenje! Ne morem dihati v lastnem domu!«

Tako se je začelo. Moj tast, Jože, je pred tremi tedni poklical in rekel, da so mu v stari hiši začele puščati cevi in da bo potreboval nekaj mesecev, da vse uredi. Luka ni niti za trenutek pomislil, da bi mu rekel ne. »Saj je moj oče,« je rekel. »In to je tudi njegov dom.«

A zame ni bil. To je bilo najino stanovanje – najin prostor svobode po letih borbe z dolgovi, brezposelnostjo in mojimi napadi tesnobe. Ko sva končno zadihala in si ustvarila rutino z Janom, se je v naš vsakdan prikradel Jože. Prvi dan je že prestavljal pohištvo v dnevni sobi, ker »tako bo bolj praktično«. Drugi dan je začel komentirati moje kuhanje: »A res misliš, da je to dovolj zelenjave za otroka?« Tretji dan je Jan jokal celo popoldne, ker ga je tast hotel naučiti »pravega slovenskega reda« – kar je pomenilo, da ga ni pustil gledati risank.

Vsak večer sem čakala, da bo Luka rekel kaj v moj zagovor. A on je molčal. Ko sem ga vprašala zakaj, je samo skomignil: »Nočem še več prepira.«

Včasih sem ponoči ležala budna in poslušala Jožetovo smrčanje iz sosednje sobe. Spraševala sem se, ali sem res tako sebična, ker si želim miru v lastnem domu. Ali pa sem samo utrujena od vsega: od nenehnega prilagajanja, od tega, da moram biti dobra mama in žena in zdaj še dobra snaha.

Nekega večera sem zbrala pogum in šla do Jožeta. »Jože, a bi lahko malo bolj tiho gledali televizijo? Jan težko zaspi.«

Pogledal me je s tistim hladnim pogledom: »V moji hiši smo vedno gledali televizijo do pozno. Otroci se morajo navaditi na življenje.«

Zadrževala sem solze. Ko sem se vrnila v spalnico, me je Luka vprašal: »Kaj si mu rekla?«

»Samo prosila sem ga za malo tišine.«

»Veš, da ima težko življenje. Saj bo kmalu šel.«

A ni šel. Vsak teden je našel nov izgovor: »Vodovodar še ni prišel.« »Mizar ima zamudo.« »Zdravnik mi je svetoval počitek.«

Medtem so se med nama z Lukom začele kopičiti zamere. On je vedno bolj bežal v službo ali k prijateljem na pivo. Jaz sem bila vedno bolj sama z Janom in Jožetom, ki mi je vsak dan našel novo napako: »Preveč soliš juho.« »Jan preveč joka – nisi dovolj stroga.« »Zakaj ne delaš več? Saj imaš izobrazbo.«

Nekega popoldneva me je Jan vprašal: »Mami, zakaj si žalostna?«

Objela sem ga in nisem znala odgovoriti.

Zvečer sem poklicala svojo mamo. »Ne morem več. Razmišljam, da bi šla za nekaj časa k tebi.«

»Ne beži pred težavami, Ana,« mi je rekla. »Pogovori se z Lukom. Postavi meje.«

Toda kako postaviti meje človeku, ki ga tvoj mož vidi kot žrtev? Kako povedati možu, da se počutiš kot tujec v lastnem domu?

Nekega dne sem našla Jožeta v kuhinji s telefonom v roki. Govoril je z nekom o meni: »Ja, Ana ni ravno gospodinja… Saj veš, mladi danes…«

Takrat mi je počil film.

»Dovolj!« sem zakričala. »Tole ni več vzdržno! To ni več najin dom!«

Jože me je gledal kot da sem znorela.

Luka je pritekel iz kopalnice: »Kaj se dogaja?«

»Tvoj oče me žali za hrbtom! Dovolj imam! Ali gre on ali grem jaz!«

V sobi je zavladala tišina. Jan je začel jokati.

Luka me je pogledal – prvič po dolgem času resno.

»Ana… Saj veš… Saj nima kam iti…«

»Tudi jaz nimam kam iti! Ampak ne bom več živela tako!«

Tisto noč nisem spala. Zjutraj sem spakirala nekaj stvari in odšla z Janom k mami.

Luka me je klical šele zvečer.

»Ana… Oprosti. Nisem vedel, da ti je tako hudo.«

»Luka… Ali boš postavil mejo svojemu očetu ali pa bo najina družina razpadla.«

Čez dva dni mi je sporočil: »Oče bo šel v začasni najem pri sosedih na vasi. Pridi domov.«

Ko sem prišla nazaj, sva z Lukom dolgo govorila o tem, kaj pomeni dom in kdo ima pravico odločati o njem. Prvič po dolgem času sva bila spet ekipa.

Danes še vedno čutim posledice tistih mesecev – nezaupanje do Jožeta in strah pred ponovitvijo vsega. A hkrati vem, da imam pravico do svojega miru in svojega glasu.

Se tudi vi kdaj počutite kot tujec v lastnem domu? Kje pa vi postavite mejo med pomočjo družini in lastno srečo?