Dve resnici pod eno streho: Moje življenje z dvojnikom
»Ne laži mi več, Miha!« sem zakričala, ko sem v njegovem telefonu našla sporočilo: »Pogrešam te, pridi čim prej.« Srce mi je razbijalo, roke so se tresle, v glavi pa mi je odmevalo samo eno vprašanje: Kdo je Nina? Miha je stal pred mano, bled kot stena, in ni rekel ničesar. V tistem trenutku sem vedela, da je vse, kar sem si predstavljala o najinem zakonu, le iluzija.
Miha in jaz sva bila skupaj že triindvajset let. Imava sina, Tima, ki študira v Ljubljani. Skupaj sva gradila hišo v okolici Domžal, skupaj sva šla skozi vse – od kreditov do bolezni in veselih trenutkov na morju v Izoli. Vedno sem verjela, da sva si zvesta. V službi sem se vedno smejala zgodbam sodelavk o prevarah in dvojnem življenju – »To se meni ne more zgoditi, Miha ni tak.«
A zdaj sem stala sredi kuhinje, s telefonom v roki in občutkom, kot da mi nekdo reže srce na koščke. »Kdo je Nina?« sem ponovila tišje. Miha je končno spregovoril: »Ni tako, kot misliš.«
»Kako pa je potem?« sem ga izzvala. »Je to tvoja sestrična? Prijateljica iz otroštva? Ali pa imaš še eno družino?«
Miha je zavil z očmi in si z roko šel skozi lase. »Prosim, Neža, ne tukaj…«
»Kje pa? V spalnici? Ali mogoče pri njej doma?« sem siknila. V tistem trenutku je Tim vstopil v hišo in začutil napetost. »Kaj se dogaja?«
»Nič takega, Tim, pojdi v sobo,« je rekel Miha. A Tim ni bil več otrok. Pogledal me je in videl solze v mojih očeh. »Mami?«
Nisem mogla več zadrževati resnice. »Tvoj oče ima drugo žensko.«
Tim je obstal kot kip. Miha je planil proti meni: »Zakaj mu to govoriš? Saj še nič ne veš!«
»Vem dovolj!« sem zavpila. »Vem, da si me lagal! Vem, da si me varal! In vem, da si uničil našo družino!«
Tisto noč nisem spala. Miha je odšel – rekel je, da potrebuje čas za razmislek. Jaz pa sem sedela v dnevni sobi in gledala stare fotografije: poroka na Bledu, rojstvo Tima, poletja na Krku… Vse se mi je zdelo laž.
Naslednji dan sem poklicala številko iz sporočila. Oglasila se je ženska: »Halo?«
»Dober dan. Ste Nina?«
»Ja… Kdo pa ste vi?«
»Sem Neža. Žena Mihe Novak.«
Na drugi strani tišina. Potem pa tih glas: »Žena? Ampak… Miha mi je rekel, da je ločen.«
Zasmejala sem se skozi solze. »Ne, ni ločen. Z mano je poročen triindvajset let.«
Nina je zajokala. »Jaz nisem vedela… Imava hčerko… Stara je šest let.«
V tistem trenutku se mi je svet sesul še drugič. Miha ni imel samo ljubice – imel je še eno družino.
V naslednjih dneh sem izvedela vse: Miha je že sedem let živel dvojno življenje. Med tednom je bil z mano in Timom, ob vikendih pa pri Nini in njuni hčerki Lari v Celju. V službi je govoril, da ima projekte na terenu; doma pri Nini pa, da mora zaradi sina pogosto v Ljubljano.
Ko sem to povedala mami, me je objela in rekla: »Neža, nisi ti kriva. Takšni moški so strahopetci.« Oče pa je bil besen: »Če ga še enkrat vidim pred našo hišo…!«
Tim se je zaprl vase. Ni hotel govoriti z mano niti z očetom. Po nekaj dneh mi je rekel: »Mami, jaz grem nazaj v Ljubljano. Ne morem biti tukaj.«
Ostala sem sama v hiši, ki sva jo gradila skupaj. Vsaka stvar me je spominjala nanj – kavč, kjer sva gledala filme; vrt, kjer sva sadila rože; celo stara skodelica za kavo z napisom ‚Najboljši mož‘.
Miha me je klical vsak dan. Sprva sem ga ignorirala. Potem pa mi je poslal dolgo sporočilo: »Neža, oprosti mi. Nikoli nisem hotel nikogar prizadeti. Bil sem strahopeten in sebičen. Rad imam Tima in tebe.«
Nisem mu odgovorila.
Nekega dne me je poklicala Nina in predlagala srečanje v kavarni v Celju. Bila je bleda in izmučena; videlo se ji je, da ni spala več dni.
»Neža… oprosti mi. Res nisem vedela za vas. Miha mi je rekel, da ste ločena že dolgo.«
Pogledali sva se v oči in začutili isto bolečino – obe prevarani, obe izdani.
»Kaj boš naredila?« me je vprašala.
»Ne vem… Počutim se izgubljeno. Kot da nimam več tal pod nogami.«
Nina se je grenko nasmehnila: »Jaz imam malo Laro… Ne vem, kako ji bom razložila.«
Objeli sva se kot sestri v nesreči.
Ko sem prišla domov, me je čakala kuverta na mizi – ločitveni papirji od Mihe. Nič ni napisal; samo podpisal.
Tisto noč sem prvič po dolgem času spala mirno.
Danes mineva leto dni od tistega dneva. Tim še vedno težko govori o očetu; jaz pa sem začela znova – počasi gradim novo življenje brez laži.
Včasih se vprašam: Ali lahko sploh še kdaj zaupam komu? Ali smo vsi samo igralci v tujih zgodbah?
Kaj bi vi naredili na mojem mestu?