Ne vem, kaj naj naredim: Moj sin se želi poročiti prezgodaj in se vrniti domov

»Mami, midva z Nino bi se rada poročila. In… če bi lahko, bi se za nekaj časa preselila nazaj k tebi.«

Te besede so mi še vedno odzvanjale v glavi, ko sem sredi noči sedela na robu postelje in strmela v temo. V majhnem stanovanju v Šiški sem že dvajset let poskušala ustvariti topel dom za svoja dva otroka, potem ko je njun oče odšel. Zdaj pa me je starejši sin, Matej, postavil pred odločitev, ki je nisem pričakovala niti v najbolj divjih sanjah.

»Matej, a si prepričan? Saj imaš komaj enaindvajset let!« sem še isti večer tiho vprašala, ko sva sedela za kuhinjsko mizo. V ozadju je televizija brenčala s poročili o naraščajočih cenah najemnin in brezposelnosti mladih. »Nina je še na faksu, ti pa si šele začel delati v skladišču. Kako bosta to speljala?«

Matej je pogledal v tla. »Mami, vem, da ni idealno. Ampak midva si želiva biti skupaj. Najemnine so nore. Če bi lahko nekaj časa živela pri tebi, bi lažje prihranila za svoje stanovanje.«

V meni se je prepletalo toliko občutkov: ponos, ker mi je zaupal; strah, ker sem vedela, kako težko je že zdaj; in nemoč, ker sem si želela biti dobra mama, a hkrati nisem več zmogla vsega sama. Stanovanje je bilo majhno – dve sobi, kuhinja in kopalnica. Že zdaj sva si z mlajšo hčerko, Evo, delili spalnico, Matej pa je imel svojo sobo, ki je bila bolj podobna shrambi kot pravemu prostoru za odraslega fanta.

Tisto noč nisem spala. V glavi so se mi vrteli prizori iz preteklosti: kako sem Mateja kot dečka tolažila po očetovem odhodu; kako sem ponoči šivala oblačila za dodatni zaslužek; kako sem se borila z birokracijo zaradi otroških dodatkov in subvencij. Vedno sem bila sama proti svetu – zdaj pa naj bi sprejela še njegovo ženo?

Naslednji dan sem poklicala svojo sestro Petro. »Ne vem več, kaj naj naredim,« sem ji priznala med solzami. »Če ju sprejmem nazaj, bo še bolj tesno. Če ju zavrnem, bom slaba mama.«

Petra je vzdihnila: »Veš, koliko mladih danes nima kam? Stanovanja so draga kot žafran. Ampak tudi ti imaš pravico do miru. Saj nisi hotel.«

Popoldne je Matej pripeljal Nino na obisk. Bila je tiha, zadržana punca s svetlimi lasmi in velikimi očmi. Sedla sva v dnevno sobo in začela pogovor.

»Nina, ali si res pripravljena na to?« sem jo vprašala naravnost. »Življenje tukaj ni lahko. Zelo smo na tesnem.«

Pogledala me je s tresočim glasom: »Gospa Marija… jaz nimam kam drugam. Moji starši so v Prekmurju in nimajo prostora zame v svoji hiši. Če bi lahko nekaj časa bila tu… Obljubim, da bom pomagala pri stroških in hišnih opravilih.«

V tistem trenutku sem začutila njeno stisko – in svojo nemoč. Spomnila sem se svojih začetkov v Ljubljani: kako sem s kovčkom v roki iskala sobo za najem in upala, da mi bo kdo odprl vrata.

A potem se je oglasila Eva: »Kaj pa jaz? Kje bom spala? Zakaj moram jaz vedno popustiti?«

Njene besede so me zabolele bolj kot vse drugo. Vedno je bila tista tiha, pridna hči, ki ni nikoli zahtevala ničesar zase. Zdaj pa jo je strah, da bo izgubila še tisti košček zasebnosti.

Tisti večer smo sedeli skupaj in razpravljali. Matej je predlagal: »Lahko bi zložili kavč v dnevni sobi in tam spala midva z Nino.«

Eva je zavila z očmi: »Super, potem bom jaz spet brez miru za učenje.«

V meni se je nabiral obup. Vse življenje sem poskušala držati družino skupaj – zdaj pa se mi je zdelo, da jo bom razbila prav jaz.

Naslednje dni sem opazovala Mateja in Nino. Skupaj sta hodila po oglasih za delo in stanovanja, a povsod so ju zavrnili – ali zaradi previsoke najemnine ali ker nista imela rednih prihodkov. Vsak večer sta se vračala domov z novimi razočaranji.

Nekega večera sem Mateja ujela na balkonu s solzami v očeh.

»Mami… oprosti. Nisem hotel povzročiti toliko težav. Samo… nočem več živeti tako na pol.«

Objela sem ga in mu šepnila: »Vem, srček. Tudi jaz ne vem več, kaj je prav.«

V službi sem bila vse bolj utrujena. Kolegica Sonja me je vprašala: »Kaj ti je? Si videti izžeta.«

Povedala sem ji vse – o Mateju, Nini, Evi in stiski.

Sonja me je pogledala s toplino: »Veš kaj? Vsi delamo napake. Ampak če jim ne pomagaš zdaj, bodo to nosili s sabo celo življenje. Mogoče pa najdeš kakšno rešitev – mogoče kakšna občinska pomoč ali začasna soba za mlade pare?«

Začela sem klicati na občino, pisati prošnje za subvencije in iskati možnosti za mlade družine. Povsod so mi rekli isto: »Čakalna doba je dolga… Stanovanj ni dovolj…«

Doma so napetosti rasle. Eva se je začela zapirati vase; Matej in Nina sta bila vse bolj obupana; jaz pa sem ponoči jokala v kopalnici.

Nekega dne pa me je Eva presenetila. Prišla je k meni v kuhinjo in rekla: »Mami… mogoče pa lahko malo stisnemo zobe. Če bo to Mateju pomagalo… Bom jaz spala pri tebi v sobi.«

Objela sem jo in prvič po dolgem času začutila upanje.

Tako smo začeli novo poglavje – štirje v majhnem stanovanju, vsak s svojimi sanjami in strahovi. Ni bilo lahko; bilo je ogromno prepirov zaradi kopalnice, hrane in prostora za učenje. A počasi smo se učili potrpežljivosti.

Matej in Nina sta našla dodatno delo – on v skladišču ponoči, ona kot natakarica ob vikendih. Skupaj sta začela varčevati vsak evro.

Včasih sem ponoči še vedno jokala od utrujenosti in skrbi – a tudi od ponosa.

Danes sedim ob oknu in gledam Ljubljano pod sabo. Sprašujem se: Ali sem ravnala prav? Bi morala biti strožja ali bolj popustljiva? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?