Cena zaupanja: Ko se družina razdeli na pol
»To ni pošteno, Marjeta! Vložil sem vse svoje prihranke v to hišo!« Markov glas je tresoč, skoraj obupan, ko stoji v naši dnevni sobi, kjer so še vedno na steni slike iz časov, ko smo bili vsi skupaj na morju. Tina, moja hči, sedi na kavču, bleda in tiha, z očmi, ki se izogibajo tako meni kot njemu. Zrak je gost od napetosti. Mož Jože stisne pesti, a molči. Vem, da bi najraje kričal nanj, a ga nekaj zadržuje – morda strah pred tem, kaj bo sledilo.
Nikoli si nisem mislila, da se bomo znašli tukaj. Ko sta se Tina in Marko poročila pred osmimi leti, sem bila prepričana, da sem dobila sina. Bil je prijazen, delaven fant iz sosednje vasi. Skupaj sta načrtovala prihodnost, midva z Jožetom pa sva jima želela pomagati po najboljših močeh. Zato sva jima podarila parcelo za hišo – našo staro njivo pod gozdom – in pomagala pri gradnji. Marko je res veliko delal; vsak prosti trenutek je preživel na gradbišču, a tudi Jože je garal, jaz pa sem kuhala kosila za vse mojstre in čistila za njimi.
Ko je bila hiša končana, sem bila ponosna. Tina je bila noseča z našo prvo vnukinjo, Laro. Vse je bilo tako, kot sem si želela – družina skupaj, otroški smeh v hiši. A potem so se začele majhne stvari: Markove zamere zaradi denarja, Tinin občutek, da ni nikoli dovolj dobra. Prepiri so postajali pogostejši. Ko je Lara začela hoditi v šolo, je bilo že jasno, da nekaj ni v redu.
»Mama, ne morem več,« mi je Tina rekla nekega večera po telefonu. »Marko mi očita vse – da sem lena, da nič ne prispevam. Jaz pa delam v dveh službah!«
Poskušala sem biti nevtralna. »Mogoče sta oba utrujena. Saj veš, kako je življenje danes težko.«
A v sebi sem čutila strah. Vedela sem, kako hitro se lahko stvari sesujejo. Ko je Tina naposled vložila zahtevo za ločitev, sem bila žalostna, a tudi olajšana – bolje to kot neskončne prepire pred Laro.
Nisem pa bila pripravljena na to, kar je sledilo.
Marko je zahteval polovico hiše. »Vse sem vložil! Brez mene te hiše ne bi bilo!« je kričal na sestanku pri notarju. Tina je jokala. Jaz sem bila besna.
»Kako si lahko tako brezsrčen? Saj veš, da sva midva dala zemljo! Da sva pomagala pri kreditih!« sem mu zabrusila.
Marko me je pogledal s tistim praznim pogledom, ki ga prej nisem poznala. »Vseeno mi je. Imam pravico.«
Začela se je vojna. Odvetniki so hodili sem in tja. Sosedje so šepetali za ograjo. Lara je postala tiha in vase zaprta; ponoči sem jo slišala jokati v sobi poleg moje.
Jože je postal zagrenjen. »Vse življenje delaš za otroke in potem te prodajo za drobiž.«
Nisem vedela več, komu naj verjamem. Marko ni bil slab človek – ali pa sem si to samo želela verjeti? Je res pravica na njegovi strani? Je denar res pomembnejši od družine?
Nekega večera sem sedela v kuhinji in gledala stare slike: Tina in Marko na poroki, Jože s Tino na ramenih med gradnjo hiše, Lara kot dojenček v mojem naročju. Solze so mi polzele po licih.
Tina je prišla tiho za mano.
»Mama?«
»Kaj boš naredila?« sem jo vprašala.
»Ne vem več. Nočem vojne. Nočem izgubiti doma.«
Objela sem jo in ji šepnila: »Hiša ni vredna tega. Ti si moj dom.«
A naslednji dan je Marko poslal izvršitelja. Hiša je bila uradno ocenjena; grozilo nam je celo, da jo bomo morali prodati.
Soseda Anica me je ustavila pred trgovino: »Marjeta, ne pusti jim vzeti vsega! Saj veš, kako so moški – vedno hočejo več!«
A jaz nisem več vedela, kaj naj mislim o moških ali ženskah ali o komerkoli. Vsi smo bili ranjeni.
Na sodišču so odvetniki govorili o pogodbah in vlaganjih. Nihče ni omenil solz ali otroških spominov ali tega občutka domačnosti, ki ga ne moreš kupiti ali prodati.
Na koncu smo dosegli kompromis: Marko bo dobil izplačilo za svoj delež pri obnovi hiše – manj kot polovico vrednosti –, Tina pa bo lahko ostala z Laro v hiši.
Zmaga? Ne vem.
Ko danes sedim na vrtu in gledam Laro, kako se igra s psom pod staro češnjo, se sprašujem: Ali smo res kaj pridobili? Je vredno izgubiti mir zaradi pravice? In predvsem – ali lahko še kdaj komu resnično zaupam?
Kaj vi mislite? Bi vi žrtvovali družino zaradi pravice ali bi raje požrli ponos in ohranili mir?