Ko enakost vstopi v kuhinjo: Zgodba o spremembah, ki bolijo in zdravijo
»Ne, ne bom še enkrat posesala! Tudi ti lahko!« je odmevalo iz dnevne sobe, ko sem s tresočimi rokami rezala čebulo za nedeljsko juho. Glas moje snahe, Nine, je bil odločen, skoraj preveč za moj okus. Moj sin, Matej, je tiho nekaj zamrmral, a sem vedela, da bo popustil. Vedno popusti. V meni je vrelo. Kaj se dogaja z našimi mladimi? Kje je spoštovanje do tradicije, do reda? Pri nas doma je bilo jasno: mama kuha, oče popravi pipe, otroci pomagajo po navodilih. Zdaj pa? Zdaj se pogovarjamo o enakosti v kuhinji!
Ko sta se Matej in Nina pred dvema letoma poročila, sem bila ponosna. Lep par, oba izobražena, zaposlena, stanovanje v Šiški. A hitro sem opazila, da Nina ni kot jaz ali moje prijateljice. Ni bila tiha, ni čakala na navodila. Ko sem ji prvič ponudila pomoč pri pripravi kosila, me je pogledala naravnost v oči: »Alice, hvala, ampak danes kuha Matej.« Priznam, zabolelo me je. Moj sin? V kuhinji? Saj ni bolan! Ampak sem se nasmehnila in šla iz prostora.
Tistega dne sem prvič začutila, da se svet spreminja hitreje, kot ga lahko dohajam. Ko sem kasneje sedela na kavču s svojo prijateljico Marjeto, sem ji potožila: »Veš, Nina ga kar komandira. Matej pere perilo!« Marjeta je zavila z očmi: »To pa ni prav. Moški morajo imeti svojo vlogo.«
A potem so prišli trenutki dvoma. Ko sem gledala svojega moža Franca, kako že petič ta teden leži pred televizijo in čaka na večerjo, sem se vprašala: ali je res prav, da vse pade na žensko? Spomnila sem se vseh let, ko sem sama skrbela za otroke, službo in dom. Kolikokrat sem bila utrujena do solz? Kolikokrat sem si želela le pol ure miru?
Nina je bila drugačna. Ko sta z Matejem prišla na obisk, sta skupaj postavljala mizo, skupaj pospravljala igrače najine vnukinje Lare. Matej je znal zamenjati pleničko hitreje kot jaz! In Lara ga je oboževala. A kljub temu me je nekaj tiščalo v prsih. Strah pred izgubo nadzora? Pred tem, da nisem več potrebna?
Nekega večera sva z možem sedela v tišini. Pogledal me je in rekel: »A veš, Alice, mogoče pa imajo prav. Saj tudi jaz bi lahko kdaj posesal.« Presenečeno sem ga pogledala. Franc ni bil nikoli človek sprememb. A tisti večer je vstal in pospravil posodo.
Naslednji dan sem šla na kavo k Nini. Sedeli sva na balkonu in gledali Ljubljano pod nama. »Nina,« sem začela previdno, »zakaj ti je tako pomembno, da si z Matejem delita opravila? Saj imaš službo in otroka… Ni ti lažje, če on dela zunaj, ti pa doma?«
Nina me je pogledala s tistim njenim mirnim pogledom: »Alice, veš… Moja mama je bila vedno utrujena. Nikoli ni imela časa zase. Nočem tega za sebe ali za Laro. Hočem, da Lara vidi očeta v kuhinji in mamo na sestanku v službi. Hočem, da ve, da lahko izbere.«
Njene besede so me zadela globoko. Spomnila sem se svoje mame – vedno v predpasniku, vedno utrujene roke. Nikoli ni šla na izlet s prijateljicami ali brala knjige popoldne. Vedno je bilo nekaj za postoriti.
Tisti teden sem začela opazovati svojo družino drugače. Ko sta Matej in Nina prišla na obisk, nisem več hitela v kuhinjo ali popravljala Lare pri igri. Usedla sem se zraven in poslušala pogovor o tem, kako Matej pripravlja večerjo ali kako Nina vodi projekt v službi.
A spremembe niso bile lahke. Marjeta mi je še vedno govorila: »Ti si preveč popustljiva! Kaj boš še dovolila? Da bo Franc pral perilo?« In res – ko je Franc prvič obesil perilo na balkon, so sosedje gledali skozi zavese.
Nekega dne pa me je poklicala Lara: »Babica! Ati mi je spekel palačinke!« V njenem glasu je bilo toliko ponosa in veselja. Takrat sem razumela – to ni izguba tradicije ali spoštovanja. To je nova pot ljubezni.
A vse ni bilo rožnato. Prišlo je do prepira med mano in Nino. Nekega popoldneva sem ji rekla: »Včasih imam občutek, da Mateja siliš v stvari, ki jih noče.« Nina se ni branila: »Alice, če bi ga silila, bi že zdavnaj odšel stran od mene. On si želi biti del družine – ne le obiskovalec v lastnem domu.«
Po tem pogovoru sem dolgo razmišljala o svoji vlogi matere in tašče. Sem res tista, ki ve najbolje? Ali pa moram dovoliti mladim, da najdejo svojo pot?
Zadnjič smo imeli družinsko kosilo pri meni doma. Tokrat nisem jaz kuhala – Matej in Nina sta prinesla hrano iz domače kuhinje. Lara mi je prinesla risbico: »Babica, tukaj si ti in ati in mami – vsi skupaj kuhate.« Pogledala sem risbo in prvič začutila mir.
Mogoče res ni pomembno, kdo pere perilo ali kdo kuha juho. Pomembno je le to, da smo skupaj – vsak s svojimi močmi in željami.
Včasih se še vedno ujamem v starih vzorcih in vprašam: »Ali bo to dovolj dobro za mojo družino?« A potem pogledam Laro in vem – ona bo imela izbiro.
Kaj pa vi? Ste pripravljeni spustiti nadzor in dovoliti spremembe v svoji družini? Ali vas še vedno držijo stare navade?