Ko postaneš gost v lastni družini: Zgodba mame Marije

»Mama, a lahko prosim ne hodiš po kuhinji, ko pripravljam zajtrk? Otroci imajo radi svoj mir.« Petri glas je bil tih, a v njem je bilo nekaj ostrega, kar me je zabolelo globlje kot bi si priznala. Stala sem ob pultu, v rokah skodelico kave, in gledala skozi okno na dvorišče, kjer so se igrali moji vnuki. Včasih sem si predstavljala, da bom tu, v Petri in Markovi hiši v Trzinu, našla novo toplino, a zdaj sem se počutila kot senca – nekdo, ki ga opaziš le, če ti stopi na pot.

Ko me je Petra pred letom dni prepričevala, naj prodam stanovanje v Šiški in se preselim k njim, je bila polna obljub. »Mama, skupaj nam bo lažje. Otroci te potrebujejo. Midva s Markom sva ves čas v službi. Ti boš imela družbo, mi pa pomoč.« Njene besede so bile kot topel šal okoli mojega srca. Po smrti moža sem bila sama in praznina v stanovanju je postajala neznosna. Prijateljice so mi govorile: »Marija, pazi se. Ni vedno tako lepo, kot obljubljajo.« A jaz sem verjela svoji hčeri.

Prvi meseci so bili polni upanja. Z vnuki sem hodila na sprehode ob Kamniški Bistrici, jim brala pravljice pred spanjem in jim kuhala njihove najljubše jedi. Petra je bila hvaležna – ali pa se je tako zdelo. Marko me je pozdravil z nasmehom, a nikoli ni zares govoril z mano. Počasi so se začele kopičiti drobne pripombe: »Mama, prosim ne obešaj perila na balkon, ker sosedje gledajo.« »Mama, ne kupuj toliko kruha, vedno ga ostane.« »Mama, otroci imajo zdaj drugačen urnik.«

Vsak dan sem bolj čutila, da sem gostja v hiši, kjer naj bi bila doma. Včasih sem sedela v svoji sobi – majhni sobici z razgledom na parkirišče – in poslušala smeh iz dnevne sobe. Nihče me ni povabil zraven. Ko sem poskušala pomagati pri kosilu, je Petra zavila z očmi: »Mama, res ni treba. Uživaj malo!« Ampak kako naj uživam v samoti?

Nekega večera sem slišala prepir iz dnevne sobe. Marko je rekel: »Tvoja mama preveč posega v našo rutino. Otroci so zmedeni.« Petra mu je tiho odgovorila: »Saj bo šla ven s prijateljicami… Saj bo našla kaj zase.« Takrat sem prvič začutila, da nisem več del njihovega sveta.

Poskušala sem najti svoje mesto. Prijavila sem se na tečaj slikanja v kulturnem domu. Tam sem spoznala gospo Sonjo in gospoda Franca – oba sta imela podobne zgodbe. »Veš, Marija,« mi je rekla Sonja med enim od odmikov za kavo, »včasih si mislim, da smo starejši samo še za okras. Nihče nas ne potrebuje več.«

Vsak dan sem se trudila biti čim manj opazna. Zjutraj sem vstala prva in pripravila zajtrk za vse – a ga nihče ni pohvalil ali sploh opazil. Ko sem pospravila kuhinjo, je Petra rekla: »Mama, ni treba vsega delati namesto mene.« Ko pa nisem naredila ničesar, so bili vsi tiho razočarani.

Najhuje mi je bilo ob nedeljah. Včasih smo imeli družinska kosila pri meni doma – smeh, pogovori o politiki in vremenu, otroci so tekali okoli mize. Zdaj so bile nedelje napete. Petra je bila utrujena od tedna v službi na občini, Marko je gledal šport po televiziji, vnuka sta bila zatopljena v telefone. Ko sem predlagala izlet na Šmarno goro ali obisk sorodnikov v Domžalah, so vsi našli izgovore.

Nekega popoldneva sem sedela na klopci pred blokom in gledala ljudi, ki so hiteli mimo. Pristopila je soseda Milena: »Marija, kako si?« Skomignila sem z rameni: »Ne vem več… Včasih se počutim kot pohištvo.« Milena me je pogledala s tistim razumevanjem, ki ga imajo samo ženske naše generacije: »Veš kaj? Povej jim! Povej jim, kako se počutiš!«

Tisto noč nisem mogla spati. Premetavala sem se po postelji in razmišljala o vseh letih žrtvovanja – kako sem delala dve službi, da bi Petra lahko študirala; kako sem skrbela za bolnega moža; kako sem vedno postavljala druge predse. Zdaj pa… zdaj pa me nihče več ne potrebuje.

Naslednje jutro sem zbrala pogum in šla do Petre v kuhinjo. Sedela je za mizo s skodelico kave in gledala skozi okno.

»Petra… lahko govoriva?«

Pogledala me je presenečeno: »Seveda.«

»Veš… zadnje čase se počutim kot tujec tukaj. Kot da nisem več del vaše družine. Vem, da imate svoje življenje in da nisem več potrebna kot prej… Ampak boli me, ker nimam več svojega mesta.«

Petra je nekaj časa molčala. Potem je rekla: »Mama… oprosti. Nisem vedela… Včasih imam občutek, da želiš prevzeti nadzor nad vsem… In jaz želim biti mama svojim otrokom po svoje.«

Solze so mi zalile oči: »Ne želim ti vzeti otrok ali tvojega življenja… Samo… nočem biti sama.«

Objeli sva se – prvič po dolgem času iskreno in brez zadržkov.

A nič ni bilo zares drugače naslednje dni. Petra se je trudila biti bolj prijazna; Marko me je povabil na sprehod z vnuki; a občutek praznine ni izginil.

Začela sem razmišljati o tem, da bi si poiskala svoje stanovanje – majhno garsonjero nekje blizu centra Ljubljane ali morda celo v Domu starejših občanov. Prijateljice so mi rekle: »Marija, to je tvoj čas!« A jaz nisem vedela več, kaj pomeni moj čas.

Vsak večer pred spanjem gledam fotografije iz preteklosti – Petra kot deklica na morju v Izoli; jaz in mož na izletu na Bledu; družinska kosila pri babici na Gorenjskem. Sprašujem se: kje smo izgubili tisto toplino? Kdaj smo postali tujci?

Mogoče nisem nikjer zgrešila – mogoče je to le tok življenja. A še vedno boli.

Včasih si potiho zaželim: »Bog daj mi moč sprejeti to novo vlogo – biti mama brez potrebe po tem, da me potrebujejo.«

Ampak povejte mi vi – ste tudi vi kdaj postali gostje v lastni družini? Kako ste našli svoje mesto? Ali sploh še obstaja prostor za nas – mame – ko otroci odrastejo?