Ko ljubezen postane računica: Zgodba družine Novak

»Ana, mislim, da bi bilo prav, da začneš prispevati 30 % k stroškom gospodinjstva,« je rekel Matej, ko sva sedela za kuhinjsko mizo. Njegov glas je bil miren, skoraj preveč miren, kot da bi govoril o vremenu, ne pa o najinem življenju. Pogledala sem ga, v očeh sem mu iskala šalo ali vsaj kanček dvoma, a ga ni bilo. Samo resnost in odločnost.

V tistem trenutku sem začutila, kot da mi je nekdo izpulil tla izpod nog. Vse, kar sva gradila zadnjih deset let – skupni dom v Kamniku, dve čudoviti hčerki, vsakodnevne rutine in drobne radosti – je nenadoma postalo številka. Procent. Računica.

»A resno misliš?« sem komaj izdavila. »A sva midva zdaj podjetje ali družina?«

Matej je vzdihnil. »Ana, ne gre za to. Samo… Vse se draži. Jaz ne morem več sam vsega nositi. Saj tudi ti delaš, imaš svojo plačo.«

Res je, delam kot vzgojiteljica v vrtcu. Plača ni visoka, a dovolj za osnovne stvari. A doma sem vedno jaz tista, ki kuha, pere, skrbi za otroke, načrtuje obiske pri babici v Škofji Loki in ureja vse tisoč in eno malenkost, ki jih nihče ne opazi – dokler jih ni.

Tisto noč nisem spala. V glavi sem preračunavala: koliko ur na teden posvetim gospodinjstvu? Koliko stane moj čas? In zakaj se zdi samoumevno, da je to moje delo?

Naslednje jutro sem Mateju rekla: »Prav. Če jaz pokrijem 30 % stroškov, bom tudi 30 % manj naredila doma.«

Najprej se je zasmejal. »Daj no, Ana, ne bodi otročja.«

A nisem se šalila. Tisti teden nisem pospravila Matejevih oblačil iz sušilca. Njegove srajce so ostale zmečkane v košari. Večerjo sem pripravila samo zase in za dekleti. Ko so se smeti nabrale do roba, sem jih pustila stati. Ko je zmanjkalo mleka za kavo, sem rekla: »Jaz sem že opravila svoj delež.«

Matej je bil najprej zmeden, potem pa je postal jezen. »To ni fer! Saj smo vendar družina!«

»Tudi jaz sem mislila tako,« sem mu odgovorila tiho.

Otroci so začeli opažati napetost. Maja me je vprašala: »Mami, zakaj ati sam lika srajce?« Najraje bi ji povedala vse, a sem samo rekla: »Včasih mora vsak kaj narediti zase.«

V službi sem bila raztresena. Kolegica Petra me je vprašala: »Ana, si v redu?«

»Ne vem več, kaj je prav in kaj ne. Doma štejeva vse v procentih. Ljubezen, delo, denar… Kje je tu še prostor za toplino?«

Petra me je objela. »Veš, pri nas doma je isto. Samo da midva o tem sploh ne govoriva več.«

Vsak dan je bilo težje. Matej je začel prihajati domov pozneje. Včasih je rekel, da ima sestanek v Ljubljani, a sem vedela, da samo noče biti doma v tej napeti tišini.

Nekega večera sva se sprla pred otrokoma. Maja je jokala: »Nočem, da se kregata!« Takrat me je stisnilo pri srcu. Kaj delava svoji družini?

Naslednji dan sem šla na obisk k mami v Škofjo Loko. Sedeli sva na vrtu pod staro češnjo.

»Veš, Ana, ko sem bila jaz mlada, smo imeli še manj denarja kot vi zdaj. Ampak smo držali skupaj. Ni bilo lahko – tvoj oče je bil včasih trmast kot osel – ampak nikoli nisva štela kdo je kaj naredil ali plačal.«

»Ampak mami… danes ni več tako. Vse je dražje. Vsi so pod stresom.«

Mama me je pogledala s tistim njenim modrim pogledom: »Ljubezen ni računica. Če začneš šteti vsak evro in vsako minuto, izgubiš bistvo.«

Ko sem se vozila domov po ovinkasti cesti čez Poljansko dolino, sem razmišljala o njenih besedah. Je res mogoče živeti brez tehtanja? Ali pa smo vsi postali ujetniki svojih kalkulacij?

Doma me je pričakala tišina. Matej je spal na kavču, dekleti sta že spali.

Naslednje jutro sem mu skuhala kavo in jo postavila pred njega brez besed.

»Ana… oprosti.«

Pogledala sem ga v oči: »Ne gre samo za denar ali opravila. Gre za spoštovanje. Za občutek, da sva ekipa.«

Matej je prikimal: »Saj veš… Včasih me je strah priznati, da mi ni lahko. Da ne zmorem vsega sam.«

Objela sva se prvič po dolgem času.

A stvari niso bile rešene čez noč. Še vedno sva morala sedeti in se pogovarjati o denarju – koliko kdo prispeva, kako si deliva opravila. A tokrat sva to počela skupaj.

Včasih še vedno pridejo dnevi, ko štejem minute in evre. Ko me boli krivica in bi najraje vrgla vse skupaj stran.

Ampak potem pogledam svoji dekleti in pomislim: ali res želim, da odrasteta v svetu, kjer ljubezen pomeni računanje?

Kaj pa vi? Ste že kdaj začeli šteti procent ljubezni doma? Kje potegniti mejo med pravičnostjo in toplino?