Ko je resnica razbila trideset let tišine: Zgodba o izgubi in iskanju same sebe

»Ne morem več, Marija, moram ti povedati.«

Sedela sva za kuhinjsko mizo, tista miza, kjer sva vsak dan pila jutranjo kavo in kjer sem še pred nekaj urami brala časopis, kot da je vse v najlepšem redu. Zunaj je deževalo, kaplje so tolkle po oknu, a v meni je bilo še bolj temno. Tone je gledal v svoje roke, prsti so mu drhteli. V tistem trenutku sem vedela, da bo nekaj narobe. A nikoli si nisem mislila, da bo tako.

»Kaj je narobe?« sem vprašala, čeprav sem se bala odgovora. »Je kaj z otroki? Z zdravjem?«

Tone je globoko vdihnil. »Ne. Gre za naju.«

V meni se je nekaj zlomilo. »Kaj pa je z nama? Saj sva v redu, ne? Saj sva vedno bila…«

»Nisem bil pošten do tebe. Marija… prevaral sem te.«

Besede so padle na mizo kot težek kamen. Najprej sem mislila, da se šali. Da je to kakšna bolna šala, ki jo bo čez sekundo razblinil z objemom in rekel: »Samo hecam se, ljuba.« Ampak ni. Njegove oči so bile polne sramu in žalosti.

»Kdaj?« sem komaj izdavila.

»Pred dvema letoma. In še nekaj mesecev potem…«

V glavi mi je začelo brneti. Dve leti? Dve leti sem živela v laži? Dve leti sem mu zaupala, mu kuhala kosila, prala srajce, mu masirala hrbet, ko ga je bolel…

»Kdo?« sem vprašala mehko, skorajda otroško.

»Ni pomembno…«

»Je! Je pomembno! Kdo?«

»Nataša iz službe.«

Nataša. Tista Nataša, ki mi je vedno prijazno mahala na službenih piknikih in mi prinašala domače piškote. Nisem vedela, ali naj kričim ali naj se zrušim na tla.

»Zakaj?« sem zašepetala. To je bilo tisto vprašanje, ki me je najbolj bolelo. Ne s kom, ampak zakaj. Zakaj jaz nisem bila dovolj? Zakaj najin dom ni bil dovolj topel? Zakaj najina skupna leta niso pomenila nič?

Tone je molčal. Vem, da ni imel odgovora. Ali pa ga ni hotel povedati. Mogoče ga ni znal ubesediti.

Tisto noč nisem spala. Ležala sem v postelji in gledala v strop. Slišala sem dež, ki je še vedno padal po oknih naše hiše v okolici Domžal. Spomnila sem se vseh najinih skupnih trenutkov: kako sva gradila hišo z lastnimi rokami, kako sva skupaj jokala ob smrti njegove mame, kako sva se smejala ob prvih otroških korakih najine hčerke Tine in sina Blaža.

Naslednje jutro sem vstala zgodaj in šla na sprehod po vasi. Srečala sem sosedo Olgo, ki me je povabila na kavo. Hotela sem ji povedati vse, a nisem mogla. Samo sedela sem tam in poslušala njene zgodbe o vrtu in vnukih.

Doma me je čakal Tone. Sedel je za isto mizo kot prejšnji večer.

»Marija, oprosti mi… Ne vem, kaj naj rečem.«

»Zakaj si mi to naredil?«

»Bil sem izgubljen… Počutil sem se nevidnega. V službi me cenijo, doma pa… ne vem… Kot da te ne zanimam več.«

Zabolelo me je. Seveda me zanimaš! Ampak po tridesetih letih zakona ni več tistega ognja kot na začetku. Je pa nekaj drugega – spoštovanje, toplina, varnost.

Tisti teden sem živela kot robot. Hodila sem v službo v knjižnico v Domžalah, kjer so me sodelavke spraševale, zakaj sem tako bleda. Doma sem kuhala kosila in prala perilo kot vedno. Otroka sta opazila napetost.

»Mami, kaj je narobe?« me je vprašala Tina.

»Nič ni narobe, srček.«

Ampak vse je bilo narobe.

Po enem tednu sem poklicala svojo najboljšo prijateljico Mojco in ji povedala vse.

»Marija, nisi ti kriva! To ni tvoja odgovornost!« mi je rekla odločno.

Ampak jaz sem se počutila krivo. Mogoče bi morala večkrat pohvaliti Toneta? Mogoče bi morala večkrat obleči tisto rdečo obleko, ki mu je bila všeč?

Dnevi so minevali v megli. Tone se je trudil – kuhal mi je čaj, mi prinašal rože iz vrta, celo predlagal skupno terapijo pri psihologinji v Ljubljani.

Na terapiji sva sedela vsak na svojem stolu in poslušala psihologinjo gospo Petro.

»Zakaj ste še skupaj? Kaj vas drži skupaj?« naju je vprašala.

Dolgo sva molčala.

»Otroci… skupna zgodovina… dom…« sem rekla tiho.

Tone pa: »Še vedno jo imam rad.«

Jaz pa nisem vedela več. Sem ga še imela rada? Ali pa me veže le navada?

Po terapiji sva šla na sprehod ob Ljubljanici. Ljudje so hodili mimo na kolesih in s psički, midva pa sva bila tiha.

»Marija… ali mi lahko odpustiš?«

Nisem znala odgovoriti. Odpustiti pomeni pozabiti – a kako pozabiš izdajo?

Doma so otroci začeli spraševati vse bolj neposredno.

»A se bosta ločila?«

Blaž je bil besen na očeta. »Kako si lahko to naredil mami?!«

Tina pa me je objela in rekla: »Mami, če boš srečna brez njega, pojdi svojo pot.«

Prvič po dolgem času sem pomislila nase – kaj pa jaz hočem? Sem pripravljena začeti znova pri šestdesetih? Bi zmogla sama?

Začela sem hoditi na jogo v kulturni dom v Mengšu in spoznala nove ljudi – ženske mojih let z lastnimi zgodbami o razpadlih zakonih in novih začetkih.

Tone se je trudil popraviti stvari – a vsakič ko me je pogledal v oči, sem videla Natašo med njima.

Po treh mesecih sem mu rekla: »Ne morem več tako živeti. Potrebujem čas zase.«

Preselil se je k sestri v Kamnik. Hiša je bila nenadoma tiha – preveč tiha.

Otroka sta prihajala na obisk in skupaj smo gledali stare albume ter se smejali spominom.

Po pol leta samote sem ugotovila nekaj pomembnega: nisem kriva jaz. In nisem sama – toliko žensk okoli mene nosi podobne rane.

Danes sedim za isto kuhinjsko mizo kot takrat – a zdaj sama s skodelico kave in pogledom skozi okno na dež.

Včasih se vprašam: ali bi lahko bilo drugače? Ali lahko res kdaj popolnoma odpustimo tistim, ki so nas najbolj prizadeli?