Resnica, ki razdvaja: Ko se družina znajde pred prepadom

»Tvoja vnukinja je že šest let na tem svetu,« je rekla ženska s tresočim glasom, medtem ko je deček v rumenem dežnem plašču tiho stiskal njeno roko. Stala sem pod uličnimi lučmi na Trubarjevi, dež mi je curljal po obrazu, a njene besede so me zadela kot strela. V trenutku sem pozabila na utrujenost po dolgem dnevu v lekarni, na vse skrbi, ki so me čakale doma v naši stari hiši v Šiški. Samo strmela sem vanjo, v njene rdeče oči in v dečka, ki je imel Tomaževe temne lase in moj nos.

»Oprostite?« sem izdavila, čeprav sem že vedela, da to ni šala. Ženska je globoko vdihnila. »Vem, da je to nenavadno. Ampak vaša družina ima pravico vedeti. Tomaž… vaš sin… je oče moje hčerke. Ona je zdaj stara šest let.«

V meni se je vse zlomilo. Tomaž? Moj Tomaž, ki je vedno govoril, da nima časa za resno zvezo? Ki je še lani trdil, da nima otrok? V glavi mi je odmevalo: »To ni mogoče.«

Ko sem prišla domov, sem ga našla v dnevni sobi, kjer je s pivom v roki gledal nogomet. »Tomaž!« sem skoraj zakričala. »Ali imaš otroka?«

Presenečeno me je pogledal. »Kaj? Ne! Kje si to slišala?«

»Danes me je ustavila neka ženska. Pravi, da imaš hčerko! Da sem babica!«

Tomaž je odložil pivo in se z rokami prijel za glavo. »Mami, prisežem, nimam pojma o čem govoriš. To je neka zmešana baba!«

A dvom se je že naselil vame. Poznam svojega sina – ali pa sem ga le mislila poznati? V tisti noči nisem zatisnila očesa. Spraševala sem se: ali mi laže? Ali pa mu nekdo res želi škodovati?

Naslednje dni sem bila kot v megli. V službi sem bila odsotna, doma pa napeta kot struna. Mož Jože je opazil mojo stisko. »Kaj se dogaja?« me je vprašal med večerjo.

»Nič,« sem zamomljala, a solze so mi že polzele po licih. »Mogoče imam vnukinjo in ne vem, komu naj verjamem.«

Jože je dolgo molčal. Potem pa rekel: »Če imaš dvome, jih moraš razčistiti. Za vse nas.«

Odločila sem se poiskati žensko. Po nekaj dneh iskanja po Facebooku in vprašanjih znancem sem jo našla – Irena Novak iz Most. Povabila sem jo na kavo v bližnjo slaščičarno.

Prišla je s punčko – drobno deklico z velikimi rjavimi očmi in kodrastimi lasmi. Ko me je pogledala, mi je srce zastalo. Bila je Tomaževa slika in prilika.

»Zakaj mi tega nisi povedala prej?« sem vprašala Ireno.

»Tomaž ni hotel imeti nič z nama,« je tiho rekla. »Ko sem mu povedala za nosečnost, je rekel, da to ni njegova stvar. Potem se ni več oglasil.«

V meni se je prebudila bes – na sina, na Ireno, na ves svet. A hkrati sem začutila tudi krivdo – ali sem jaz vzgojila človeka, ki beži pred odgovornostjo?

Ko sem se vrnila domov, sem Tomaža soočila z dekličino sliko.

»Poglej jo! Kako si lahko tako hladen? To si ti!«

Tomaž je pobledel in nekaj časa molčal. Potem pa: »Mami… Ne vem več. Bil sem mlad in neumen. Mogoče… mogoče res… Ampak nikoli nisem bil prepričan.«

»Zakaj nisi hotel vedeti? Zakaj si bežal?«

»Ker me je bilo strah! Ker nisem bil pripravljen! Ker… ker si ti vedno pričakovala popolnost od mene! Nikoli nisem smel narediti napake!«

Zajokala sem skupaj z njim. Prvič po dolgih letih sva si priznala vse zamolčano – njegove strahove, moje razočaranje nad njim, najine neizgovorjene besede.

A vprašanje je ostalo: kaj zdaj? Jože je bil tiho in zamišljen več dni. Potem pa rekel: »Če imaš vnukinjo, jo moramo sprejeti. Ne moremo pustiti otroka brez družine.«

Tomaž se ni mogel odločiti – ni hotel videti deklice, ni hotel govoriti z Ireno. A jaz nisem mogla več čakati.

Začela sem obiskovati svojo vnukinjo – najprej na skrivaj pred Tomažem. Peljala sem jo v park Tivoli na sladoled, brali sva knjige v knjižnici Otona Župančiča, skupaj sva hranili race ob Ljubljanici.

Vsakič znova me je bolelo srce – zaradi laži, zaradi izgubljenih let, zaradi tega, ker nisem mogla popraviti preteklosti.

Nekega dne me je deklica vprašala: »Babica, zakaj me ati noče videti? Sem kaj narobe naredila?«

Solze so mi zalile oči. »Ne, srček moj. Ati ima samo veliko strahov v sebi. Ampak te ima rad – samo še ne ve tega.«

Tiste noči sem sedela ob oknu in gledala luči mesta. Spraševala sem se: ali lahko ena resnica uniči celo družino? Ali pa nas lahko prav resnica reši laži in nas poveže bolj kot kadarkoli prej?

Zdaj vas vprašam: Kaj bi vi storili na mojem mestu? Bi verjeli svojemu otroku ali svojim očem? Je bolje živeti v laži ali sprejeti bolečo resnico?