Med dvema ognjema: Ko srce in družina govorita vsak svojo resnico

»Ne moreš kar tako vreči stran dvajset let zakona, Petra! Kaj bodo rekli sosedje? Kaj bo rekla teta Marija?« Mamina roka je tresla skodelico kave, ko je sedela nasproti mene v kuhinji, kjer sem preživela otroštvo. V njenih očeh sem videla strah – ne zame, temveč pred tem, kaj bo rekla vas.

V meni je vrelo. Včeraj sem ujela sporočila na Markovem telefonu. Njegove besede drugi ženski so bile tako nežne, kot jih meni ni namenil že leta. Ko sem ga soočila, je najprej zanikal, potem pa molčal in gledal skozi okno, kot da ga ni več v tem svetu. »Samo enkrat je bilo, Petra. Saj veš, da te imam rad,« je rekel, a v njegovem glasu ni bilo obžalovanja. Samo utrujenost.

Ko sem poklicala mamo, sem upala na razumevanje. Na objem. Namesto tega sem dobila lekcijo o tem, kako so ženske včasih potrpele še več in ostale skupaj zaradi otrok. »Tudi jaz nisem imela vedno lahkega življenja s tvojim očetom, pa nisem nikoli pomislila na ločitev. To ni naša pot, Petra.«

V glavi mi je odmeval njen glas, ko sem se peljala domov v Ljubljano. Cesta skozi Poljansko dolino je bila meglena, kot so bile meglene tudi moje misli. Kaj sploh hočem? Svobodo? Novo življenje? Ali samo mir?

Doma me je čakala tišina. Marko je bil pri prijatelju – vsaj tako je rekel. Otroka sta bila pri babici. Sedla sem na kavč in gledala v prazno steno. V glavi so se mi vrteli prizori iz preteklosti: najina poroka v cerkvi na Brezjah, rojstvo Ane in Nejca, prvi skupni dopust na morju v Izoli. Kdaj se je vse začelo lomiti?

Naslednji dan sem šla v službo kot robot. V pisarni so sodelavke šepetale o novi aferi v podjetju, jaz pa sem si želela samo izginiti. Moj šef, gospod Zupančič, me je poklical v pisarno. »Petra, si v redu? Zadnje čase nisi več tista energična oseba, ki jo poznamo.« Samo prikimala sem in rekla, da imam doma nekaj težav.

Popoldne me je poklicala sestra Maja. »Petra, mama mi je povedala… Saj veš, da če greš od Marka, bo cela vas govorila o tebi. A si pripravljena na to?« Njen glas je bil poln skrbi, a tudi rahle obsodbe. »Maja, ne morem več živeti v laži. Nočem biti ena tistih žensk, ki se pretvarjajo zaradi drugih.«

»Ampak kaj pa otroka? Si pomislila nanju?«

Seveda sem pomislila nanju! Vsak dan! Zaradi njiju sem ostajala v tem zakonu še leta po tem, ko sva z Markom postala le še sostanovalca. Zaradi njiju sem požirala solze in se smehljala na roditeljskih sestankih.

Tisto noč sem prvič po dolgem času jokala na glas. Jokala sem za izgubljenimi sanjami, za svojo mladostjo, za ljubeznijo, ki je izginila kot megla nad Ljubljanico.

Marko se je vrnil pozno ponoči. Sedel je na rob postelje in dolgo molčal. »Petra… Ne vem več, kaj naj rečem. Vem, da sem zajebal. Ampak… Saj veš, kako je danes – vsi imajo težave.«

»Ampak vsi jih ne rešujejo tako kot ti!« sem mu zabrusila.

»A res misliš, da boš srečna sama? Da boš našla nekoga boljšega?« Njegove besede so me zadele kot klofuta.

Naslednje jutro sem peljala Ano v šolo. Med vožnjo me je vprašala: »Mami, zakaj si žalostna?« Pogledala sem jo v vzvratno ogledalo in videla svoje oči – utrujene in prazne.

»Včasih odrasli naredimo napake in potem smo žalostni. Ampak te imam zelo rada.«

Tisti dan sem šla k psihologinji. Prvič v življenju sem priznala na glas: »Ne vem več, kdo sem brez svoje družine.«

»Petra, kdo pa si bila prej? Preden si postala žena in mama?« me je vprašala.

Nisem znala odgovoriti.

Dnevi so minevali v megli odločanja. Mama me je vsak drugi dan klicala in me prepričevala: »Petra, ne bodi sebična! Pomisli na otroke! Pomisli na nas!« Oče se je oglasil le enkrat: »Če greš od njega, ne računaj na našo pomoč.«

Soseda Silva me je srečala pred blokom: »A si slišala za Marjana iz tretjega nadstropja? Tudi njegova žena ga je pustila – zdaj pa vsi govorijo o njej kot o razvajenki.«

Vsak pogled v trgovini mi je bil sumljiv – ali vedo? Ali govorijo o meni?

Nekega večera sem sedela z Ano in Nejcem na kavču in gledali smo stari slovenski film. Ana se mi je stisnila k rami: »Mami, samo da smo skupaj.« Takrat sem začutila toplino in bolečino hkrati.

Marko se je trudil biti bolj prisoten doma – a med nama je zevala praznina. Vsak pogovor se je končal v tišini ali prepiru.

Nekega dne sem zbrala pogum in poklicala odvetnico. Želela sem vedeti svoje možnosti – ne zaradi maščevanja, ampak zaradi sebe.

Ko sem to povedala mami, je planila: »Petra! Sram naj te bo! Kaj boš naredila iz otrok? Kaj boš naredila iz nas?«

»Mama, kaj pa jaz? Kdaj bom jaz pomembna? Kdaj bom lahko živela po svojih pravilih?«

Zadnji teden se odločam vsak dan znova – ostati ali oditi? Srce mi pravi eno, razum drugo. Družina me vleče nazaj, duša naprej.

Včasih se vprašam: Ali ima ženska v Sloveniji danes res pravico do lastne sreče ali smo še vedno ujetnice pričakovanj drugih?

Kaj bi vi naredili na mojem mestu?