Razbito ogledalo: Zgodba o prevari, družinskih razkolih in iskanju same sebe – pripoved Tine iz Ljubljane
»Ne laži mi več, Gregor!« sem zakričala, ko sem v njegovem telefonu našla sporočila z neznano žensko. Glas mi je tresel, roke so mi drhtele, v prsih pa je tlelo nekaj med besom in obupom. Deževalo je, kot da bi nebo jokalo z menoj. Gregor je stal na pragu dnevne sobe, bled in prestrašen, a v njegovih očeh ni bilo niti kančka obžalovanja. »Tina, ni tako, kot misliš,« je zamomljal in pogledal stran. V tistem trenutku sem vedela, da je vse res.
Bila sva skupaj že skoraj petnajst let. Spoznala sva se na faksu v Ljubljani, ko sem še verjela v pravljice in večne ljubezni. Skupaj sva gradila dom v Šiški, skupaj sva vzgajala najino hčerko Lano. Gregor je bil vedno tih, nekoliko zaprt vase, a mislila sem, da ga poznam bolje kot kdorkoli drug. Zdaj pa sem stala pred njim kot popolna tujka.
»Kdo je?« sem ga vprašala s tresočim glasom. »Je to res že dolgo?«
Gregor je molčal. V tistem trenutku sem zasovražila tišino bolj kot karkoli drugega. V glavi so mi švigale misli: Kaj sem naredila narobe? Sem bila premalo? Je bila najina rutina kriva? Ali pa sem preprosto preveč zaupala?
Ko je Gregor končno spregovoril, so bile njegove besede kot ledena prha: »Ne morem več živeti v laži. Že nekaj časa se ne najdem več tukaj.«
V meni se je nekaj zlomilo. Vse tiste skupne nedelje na Rožniku, vsi pogovori ob kavi, vsi načrti za prihodnost – vse se je razblinilo kot megla nad Ljubljanico.
Tisto noč nisem spala. Slišala sem dež, ki je bobnal po oknu spalnice, in Lano, ki je v sosednji sobi mirno spala. Kako naj ji povem? Kako naj razložim sedemletnici, da se bo njen svet obrnil na glavo?
Naslednje jutro sem poklicala svojo mamo. Vedela sem, da bo rekla: »Saj sem ti rekla, da Gregor ni pravi zate.« In res – ko sem ji povedala, je zavzdihnila in začela naštevati vse njegove napake, ki jih prej nikoli ni omenila. »Tina, zdaj moraš biti močna zaradi Lane. Ne smeš mu dovoliti, da te zlomi.«
A jaz nisem bila močna. Bila sem razbita na tisoč koščkov. V službi v računovodstvu sem komaj zadrževala solze. Kolegica Petra me je vprašala: »Si v redu?« Samo pokimala sem in se zatekla na stranišče.
Gregor se je izselil čez teden dni. Lana ga je objela in ga vprašala: »Ati, kdaj prideš nazaj?« Gregor ji ni znal odgovoriti. Ko so se vrata za njim zaprla, sem prvič zajokala pred Lano. Objela me je in rekla: »Mami, ne jokaj.«
Dnevi so minevali v megli. Mama me je vsak dan klicala in mi svetovala vse mogoče – od tega, naj grem k psihologu do tega, naj poiščem novega partnerja. Oče je bil tiho in mi le stisnil roko, ko sva se srečala na nedeljskem kosilu.
Najhuje pa je bilo pri Gregorjevih starših. Njegova mama me je obtoževala: »Če bi bila boljša žena, bi Gregor ostal doma.« Njene besede so me zarezale globlje kot Gregorjeva izdaja.
Vsak večer sem sedela na balkonu in gledala luči Ljubljane. Spraševala sem se: Kdo sploh sem brez njega? Sem samo mama? Sem še vedno ženska? Ali bom kdaj spet verjela vase?
Petra me je nekega dne povabila na kavo v Tivoli. »Tina, ne moreš večno živeti v senci preteklosti. Pojdi ven med ljudi!« Sprva sem ji zamerila njeno lahkotnost, a potem sem si priznala – imela je prav.
Začela sem hoditi na jogo v Špico. Prvič po dolgem času sem začutila svoje telo in dih. Spoznala sem novo prijateljico, Nino, ki mi je povedala svojo zgodbo o ločitvi in o tem, kako jo je družba obsojala: »Vsi mislijo, da si sama kriva. Da nisi dovolj dobra žena.«
Z Nino sva ure in ure sedeli ob kavi in razpravljali o tem, kako težko je biti ženska v Sloveniji – kako te vsi ocenjujejo po tem, ali imaš moža in otroke, ali si uspešna v službi in ali imaš vedno pospravljeno stanovanje.
Lana je začela spraševati: »Mami, zakaj ati ne pride več domov?« Vsakič znova mi je srce počilo na novo. A odločila sem se: ne bom ji lagala. Povedala sem ji resnico – da se ljudje včasih oddaljijo in da to ni njena krivda.
Po nekaj mesecih sem začela čutiti drobce upanja. Vsak dan sem si zapisovala tri stvari, za katere sem hvaležna – tudi če je bila to le skodelica dobre kave ali nasmeh neznanca na tržnici.
Gregor se je oglasil le redko – pošiljal je kratka sporočila o Lani ali denarju za preživnino. Nikoli ni vprašal zame. Ko sva se srečala na roditeljskem sestanku v šoli, sva si komaj pogledala v oči.
Nekega večera me je mama vprašala: »Tina, ali mu boš kdaj odpustila?« Dolgo sem molčala. Ne vem še odgovora. Vem pa to: nočem več živeti v vlogi žrtve.
Danes stojim pred ogledalom in gledam svoj odsev – razbito ogledalo mojega življenja se počasi sestavlja nazaj. Morda nikoli ne bom več ista Tina kot prej. A mogoče bom nekoč celo boljša.
Se lahko po takšni izdaji sploh še naučiš zaupati? Ali smo ženske v Sloveniji res vedno krive za vse razpoke v družini? Kaj menite vi?