Ko ljubezen postane bojišče: Moja zgodba o tašči, izgubljenem zaupanju in iskanju svojega mesta

»Ne boš nikoli dovolj dobra zanj,« mi je šepnila v kuhinji, ko sem rezala čebulo za nedeljsko kosilo. Njene besede so bile kot hladen veter, ki mi je zarezal v srce. Pogledala sem jo, a ni umaknila pogleda – njene oči so bile trde kot kamen. Matej je v dnevni sobi glasno razlagal očetu o novi službi, jaz pa sem stala tam, ujeta med dvema svetovoma: svetom, kjer sem si želela biti sprejeta, in svetom, kjer sem bila vedno tujec.

Ko sem prvič prišla k Mateju domov v Škofjo Loko, sem upala, da bom našla drugo družino. Moja mama je umrla, ko sem bila še otrok, oče pa se je po njenem odhodu zaprl vase. Pri Mateju sem prvič po dolgem času začutila toplino. Njegova mama Marija je bila na zunaj prijazna – vedno z nasmehom in toplim čajem – a pod površjem sem čutila napetost. Nikoli ni pozabila omeniti, kako je Matej vedno imel rad njene štruklje ali kako je ona edina znala popraviti njegov najljubši pulover.

Prvi večer po poroki smo prespali pri njegovih starših. Sredi noči sem slišala šepetanje iz kuhinje. Marija in njen mož Franc sta razpravljala o meni. »Premlada je. Ne zna še ničesar. Kaj bo z našim Matejem?« Njene besede so me zabolele bolj kot katerakoli kritika v življenju. Naslednje jutro sem Mateju poskušala povedati, kaj sem slišala, a me je prekinil: »Ah, pusti mamo. Saj veš, kakšna je. Vse bi imela pod nadzorom.«

A ni bilo tako preprosto. Vsak obisk pri njih je bil preizkus. Marija je vedno našla nekaj, kar sem naredila narobe: napačno postavljena vilica, premalo soli v juhi, napačno izbrana darila za rojstni dan. Ko sva se z Matejem preselila v najino majhno stanovanje v Kranju, sem upala, da bo bolje. A Marija je prihajala skoraj vsak teden – pod pretvezo, da prinese domača jajca ali sveže pečen kruh – in vedno našla razlog za kritiko.

»Matej, poglej tole! Tvoja žena še rož ne zna zalivati!« je rekla nekega popoldneva, ko sem pozabila na fikus v predsobi. Matej se je samo nasmehnil in rekel: »Ah, mami, pusti jo.« Jaz pa sem v sebi vrela od nemoči.

Najhuje je bilo na božični večerji pred dvema letoma. Pripravila sem potico po receptu moje mame – edini spomin nanjo, ki mi je ostal. Marija jo je poskusila in rekla: »No, zanimivo… Ampak veš, naša potica je bila vedno boljša.« Takrat sem prvič začutila pravo sovraštvo do nje. V kopalnici sem jokala tiho kot otrok.

Matej ni nikoli zares razumel. Ko sem mu rekla, da me njegova mama ne mara, mi je odvrnil: »Saj si vse izmišljuješ. Mami te ima rada na svoj način.« A jaz sem vedela resnico. Vsak njen pogled, vsaka pripomba – vse je bilo kot majhen udarec.

Ko sem zanosila, sem upala, da se bo vse spremenilo. Da bo Marija končno sprejela mene kot del družine. A nosečnost je prinesla samo nove napetosti. »Ne jej preveč sladkega!« »Si že kupila vse za dojenčka? Saj veš, da mora biti vse pripravljeno!« »Upam, da bo punčka imela naše oči.«

Po porodu so se stvari še poslabšale. Marija je hotela biti pri vsem zraven: pri kopanju hčerke Lare, pri izbiri oblekic, celo pri dojenju mi je svetovala – čeprav nisem želela njenih nasvetov. Nekega dne sem jo zalotila v najini spalnici, kako pregleduje moje predale. »Samo pogledam, če imaš dovolj plenic!« se je izgovorila.

Začela sem izgubljati tla pod nogami. Počutila sem se kot gostja v lastnem domu. Matej pa ni hotel videti resnice. Ko sem mu rekla, da ne morem več tako živeti, me je pogledal s tistim utrujenim izrazom: »Zakaj vedno iščeš probleme? Saj mami samo pomaga.«

Nekega večera sva se hudo sprla. »Če bi me imel rad, bi me zaščitil pred tvojo mamo!« sem mu zakričala. On pa: »Ne bom izbiral med tabo in njo! Ona je moja mama!« Vrata so zaloputnila za njim in ostala sem sama z Laro v naročju.

Tiste noči nisem spala. Razmišljala sem o svoji mami in o tem, kako si je vedno želela miru v hiši. Spomnila sem se njenih besed: »Včasih moraš požreti ponos zaradi ljubezni.« Ampak koliko ponosa lahko človek požre? Koliko bolečine lahko preneseš zaradi nekoga drugega?

Naslednji dan sem poklicala svojo prijateljico Nino in ji vse povedala. »Veš kaj? Postavi mejo! Če te Matej ne bo razumel, potem moraš razmisliti o sebi in Lari.« Njen nasvet mi je dal moč.

Ko je Marija naslednjič prišla na obisk in začela s svojimi pripombami o tem, kako bi morala Lara že hoditi pri desetih mesecih in kako jaz ničesar ne znam, sem prvič dvignila glas: »Marija, dovolj! To je moj dom in moja družina! Prosim te, spoštuj me ali pa ne prihajaj več nenapovedano!« Njene oči so se razširile od presenečenja – prvič ni imela odgovora.

Matej mi je zvečer rekel: »Nisi rabila biti tako ostra.« Jaz pa: »Če ti ne boš postavil meje svoji mami, jih bom jaz.« Med nama se je odprla rana, ki se dolgo ni zacelila.

Meseci so minevali in odnosi so ostali napeti. Marija se je umaknila – vsaj za nekaj časa – a med mano in Matejem se je nabral zid tišine. Včasih ponoči gledam Laro in se sprašujem: Ali delam prav? Ali naj vztrajam zaradi nje ali naj grem svojo pot?

Včasih si želim samo miru – tistega miru, ki ga nisem nikoli imela doma kot otrok in ga zdaj ne najdem niti v lastni družini.

Mogoče ste tudi vi kdaj občutili to bolečino? Kje potegniti črto med žrtvovanjem zaradi ljubezni in spoštovanjem samega sebe?