Ko sem odprla vrata preteklosti: Zgodba o odpuščanju in bolečini

»Ne morem verjeti, da sem tukaj,« sem si šepetala, ko sem stala pred staro, odrgnjeno vhodno vrato bloka v Šiški. V roki sem držala vrečko s hrano in zdravili. Srce mi je razbijalo, dlani so se mi potile. V glavi mi je odzvanjal njegov glas: »Nimam nikogar. Pomoč potrebujem samo za nekaj dni.« Peter. Moj bivši mož. Moški, ki me je pred petimi leti pustil z razbitim srcem in praznim stanovanjem.

Ko sem pritisnila na zvonec, sem zaslišala škripanje bergel in njegov utrujen glas: »Pridi noter.« Vrata so se odprla. Peter je stal tam, bled, z mavcem na nogi in podočnjaki pod očmi. Stanovanje je dišalo po zatohlosti in neprespanih nočeh. »Hvala, da si prišla,« je zamrmral in se s težavo premaknil proti kavču.

»Samo za nekaj dni, Peter. Potem si najdi nekoga drugega,« sem rekla bolj ostro, kot sem nameravala. V meni je vrelo – spomini na prepire, na tiste dolge noči, ko sem ga čakala, pa ga ni bilo domov. Na njegove laži. Na tisto zadnjo noč, ko je odšel brez besed.

»Vem, da nimaš razloga mi pomagati. Ampak res nimam nikogar več,« je rekel tiho. Pogledal me je s tistimi modrimi očmi, ki so me nekoč tako privlačile. Zdaj so bile prazne.

Prvi dnevi so minili v tišini. Kuhala sem mu juho, mu pomagala do kopalnice, menjavala povoje. Včasih sva izmenjala nekaj besed o vremenu ali politiki – tipično slovensko izmikanje resničnim čustvom. A napetost je visela v zraku kot težka megla nad Ljubljanico.

Tretji dan sem ga zalotila, kako gleda najino staro skupno fotografijo. »Zakaj jo še imaš?« sem vprašala.

»Ne vem. Mogoče zato, ker sem vse drugo izgubil.«

Nisem odgovorila. V meni se je prebudila stara bolečina – tista rana, ki se nikoli ni povsem zacelila. Spomnila sem se na mamo, ki mi je vedno govorila: »Ne vračaj se k tistemu, ki te je prizadel.« Ampak zdaj sem bila tukaj. Zakaj? Sočutje? Ali še kaj več?

Četrti dan je začel govoriti več. O tem, kako ga je odpustil iz službe v skladišču v BTC-ju, ker so zmanjševali stroške. O tem, kako ga brat ne pokliče več, ker mu ni mogel vrniti denarja za posojilo. O tem, kako ga boli noga in še bolj duša.

»Veš, včasih si želim, da bi lahko vse obrnil nazaj,« je rekel nekega večera.

»Prepozno je za to, Peter.«

»Vem.«

Tisti večer nisem mogla zaspati. Ležala sem na kavču v dnevni sobi in poslušala zvoke mesta skozi odprto okno – sirene rešilcev na Tržaški cesti, oddaljen smeh iz bližnjega lokala. Spraševala sem se: ali lahko človek res kdaj odpusti? Ali pa samo pozabi?

Petega dne me je presenetil z vprašanjem: »Se še kdaj pogovarjaš z Nino?«

Zamrznila sem. Nina – moja najboljša prijateljica iz gimnazije. Ženska, zaradi katere sva se s Petrom nazadnje dokončno sprla.

»Ne. Že dolgo ne.«

Peter je nekaj časa molčal. Potem pa: »Moram ti nekaj povedati.«

Srce mi je začelo razbijati še močneje kot prvi dan.

»Tistega večera… ko sem odšel… nisem šel k Nini.«

Pogledala sem ga v oči. »Kam pa?«

»K mami. Bil sem na robu živčnega zloma. Nisem vedel več, kaj naj naredim s sabo… Z Nino nisva nikoli…«

Zasmejala sem se – grenko in utrujeno. »Zakaj mi to govoriš zdaj? Po vseh teh letih?«

»Ker si edina oseba v mojem življenju, ki ji še kaj dolgujem.«

Solze so mi polzele po licih. Vse tiste noči dvomov in sumničenj… Vse tiste besede prijateljev: »Pozabi ga!« In zdaj – resnica ali nova laž?

Šesti dan sva sedela skupaj na balkonu in gledala dež nad Rožnikom.

»A misliš, da bi nama lahko uspelo, če bi bila bolj iskrena?« me je vprašal.

Dolgo sem molčala. »Ne vem. Mogoče sva bila oba preveč ranjena že prej.«

Zadnji dan sem mu pripravila zajtrk in pospravila stanovanje.

»Hvala ti za vse,« je rekel tiho.

»Ne delaj si utvar, Peter. Ne vračava se nazaj.«

Pokimal je in prvič po dolgem času sem v njegovih očeh videla nekaj miru.

Ko sem odhajala po stopnicah navzdol, me je preplavil val olajšanja – a tudi žalosti. Koliko življenjskih zgodb v Sloveniji se konča tako? Koliko ljudi ostane ujetih v preteklosti zaradi neizrečenih besed?

Včasih se vprašam: ali lahko res kdaj odpustimo tistim, ki so nas najbolj prizadeli? Ali pa samo naučimo živeti z bolečino?