Ko je tvoja hiša res tvoja?
»Ne, ne moreta kar tako vstopiti!« sem si šepetala, ko sem s tresočimi rokami pritiskala na gumb domofona. Ura je bila komaj sedem zjutraj, zunaj je še rosilo, jaz pa sem stala v pižami sredi hodnika, srce mi je razbijalo. »Kdo je?« sem vprašala, čeprav sem že po tonu zvonca vedela, da je to Marija, moja tašča. »Odpri, nujno morava govoriti!« je zahtevala, njen glas je bil oster kot vedno. Ob njej je stal njen brat Jože, ki ga zadnja leta skoraj nisem videla.
Vrata sem odprla le napol – dovolj, da sta lahko vdrla v stanovanje, a ne toliko, da bi se počutila varno. Marija je že začela: »Tako ne gre več! S Petrom (mojim možem) nimata pojma, kako se vodi gospodinjstvo! In Jože potrebuje pomoč – saj veš, kako je zdaj z njim.« Jože je molčal, gledal v tla in mencal klobuk med prsti.
V meni se je nabiral nemir. Stanovanje sva s Petrom kupila pred tremi leti – majhno, a najino. Prvič v življenju sem imela občutek, da imam nekaj svojega. Toda Marija ni nikoli sprejela, da sva odrasla in da imava pravico do zasebnosti. Vedno je našla razlog za obisk: »Samo pogledat sem prišla, če imate dovolj kruha.« Ali pa: »A res ne znaš bolje zlikati srajc?«
Tokrat pa ni šlo za običajen obisk. »Jože bo nekaj časa živel pri vama,« je rekla Marija in me pogledala naravnost v oči. »Njegovo stanovanje prenavljajo in nima kam.« Zasmejala sem se – grenko, skoraj histerično. »Pri meni? V najinem dvosobnem stanovanju? Kje pa naj spi?«
Marija je zamahnila z roko: »Saj imaš kavč! Saj nisi sebična, a ne? Saj si vendar dobra snaha.« Jože je še vedno molčal. V tistem trenutku sem začutila, kako mi spodrsava tla pod nogami. Peter je bil že na poti v službo in nisem imela nikogar na svoji strani.
»Marija, midva sva komaj našla ravnotežje – oba delava, komaj čakava na mirne večere… Ne moreva kar tako sprejeti še enega človeka!« sem poskušala razložiti. A ona ni poslušala. »Ti si zdaj družina! Družina si pomaga! Saj veš, kako težko je danes najti stanovanje – pa še Jože ima težave s srcem.«
V meni se je prebudil bes. Kolikokrat sem že požrla ponos zaradi miru? Kolikokrat sem dovolila, da so drugi odločali namesto mene? Spomnila sem se vseh tistih večerov, ko sem jokala v kopalnici, ker me je Marija poniževala pred Petrom: »Tvoja žena še juhe ne zna skuhati kot jaz.« Peter nikoli ni stopil zame – vedno je rekel: »Pusti mamo, saj misli dobro.«
A zdaj ni šlo več samo zame. Šlo je za najin dom.
»Ne morem odločiti sama. Počakajta, da pride Peter domov,« sem rekla in jima ponudila kavo – bolj iz navade kot iz gostoljubnosti. Marija se je usedla na kavč in začela razlagati Jožetu: »Veš, tukaj boš imel mir. Maja (to sem jaz) kuha dobro, pa še blizu zdravnika si.« Jože je le prikimal.
V službo sem zamudila skoraj pol ure – ves čas sem razmišljala o tem, kako bom povedala Petru. Vedela sem, da bo spet rekel: »Saj bo samo začasno.« Ampak pri nas začasno pomeni mesece ali celo leta.
Ko sem popoldne prišla domov, sta bila Marija in Jože še vedno tam. Peter je sedel za mizo in gledal v tla. Ko sem stopila v kuhinjo, mi je šepnil: »Kaj naj naredim? Saj veš, kako je mama…«
»Peter! To ni več smešno! To je NAJIN dom! Zakaj vedno popuščaš? Zakaj nikoli ne rečeš NE?« sem skoraj zavpila. Marija me je slišala in v trenutku pridrvela v kuhinjo: »Kaj pa ti misliš, kdo si? Brez mene ne bi nikoli dobila tega stanovanja! Jaz sem vam pomagala pri kreditu! Malo spoštovanja prosim!«
V meni se je nekaj zlomilo. »Dovolj imam! Ne bom več dovolila, da mi kdo govori, kako naj živim! Če Jože pride k nama, grem jaz!«
Peter me je pogledal – prvič po dolgem času resno. »Maja… Saj veš… Mama misli dobro… Ampak…«
»Ampak kaj? Boš končno stal za mano ali boš spet izbral mamo?«
V sobi je zavladala tišina. Jože se je počasi pobral in rekel: »Ne bom vam delal težav… Bom šel k sestrični Ani.« Marija ga je hotela ustaviti, a tokrat ni imela moči.
Ko so odšli, sem sedela na kavču in gledala skozi okno. Peter je tiho sedel poleg mene. Prvič sva bila res sama – brez Marijine sence nad nama.
»Maja… Oprosti… Nisem vedel, da te tako boli.«
Solze so mi polzele po licih. »Peter… Kdaj bova midva zares odrasla? Kdaj bova midva odločala o svojem življenju? Kdaj bo NAJIN dom res najin?«
Ali ste tudi vi kdaj občutili to nemoč pred družinskimi pritiski? Kje potegnete mejo med pomočjo in pravico do svojega miru?