Vsakič, ko se zet vrne domov, moram izginiti: zgodba slovenske babice

»Mami, prosim te, hitro!« je zašepetala Petra, moja hči, medtem ko sem še enkrat objela malo Lano. Vrata so že škripala, ko je v stanovanje vstopil njen mož, Gregor. V tistem trenutku sem morala izginiti – kot duh. Tiho sem se splazila v majhno sobico poleg kuhinje in zadrževala dih. Slišala sem ga, kako je odložil ključe na polico in hladno vprašal: »Je kdo bil tukaj?«

Petra je zadrhtela: »Ne, samo midve sva bili.«

V tistem trenutku sem se počutila kot tat v lastni družini. Moja hči je lagala zaradi mene. Zaradi tega, ker sem si želela biti blizu nje in moje male Lane. Včasih se sprašujem, kje sem naredila napako. Ali sem bila preveč prisotna? Ali sem Gregorju kdaj stopila na žulj? Nikoli mi ni rekel ničesar naravnost v obraz. Vedno je govoril skozi Petro ali pa s tistim ledenim pogledom, ki je povedal več kot tisoč besed.

Ko sem bila mlada, sem si predstavljala drugačno starost. Vedno sem verjela, da bom kot moja mama – tista babica, ki peče potico za vso družino, ki jo vnuki objemajo in kličejo k sebi. A zdaj sem babica v senci. Ko Gregor pride domov iz službe, moram izginiti. Ko ima prost dan, ne smem priti na obisk. Ko Lana praznuje rojstni dan, me povabijo šele zvečer, ko so vsi drugi že odšli.

Nekoč sem Petri rekla: »Zakaj me ne mara? Saj mu nisem nič naredila.«

Petra je samo skomignila z rameni: »Mami, on je pač tak. Ne mara preveč ljudi okoli sebe.«

A jaz vem, da ni res. Njegova mama pride kadar hoče. Ona lahko ostane na kosilu, lahko pride nenapovedano. Jaz pa moram vedno vprašati, vedno čakati na dovoljenje. In čeprav me Petra prosi za pomoč – ker ima Lana astmo in pogosto zboli – moram biti tiha senca. Pridem zgodaj zjutraj, ko Gregor še spi ali ga ni doma. Ko pride domov, se skrijem ali odidem.

Nekega dne sem bila pri Petri že od sedmih zjutraj. Lana je imela vročino in Petra je morala nujno v službo. Pripravila sem ji čaj in ji brala pravljice. Ko sem slišala ključ v vratih, mi je srce skoraj skočilo iz prsi.

Gregor je stal na pragu in me gledal s tistim svojim pogledom.

»Kaj pa vi tukaj?«

»Lana je bolna, Petra me je prosila za pomoč.«

»Saj sem rekel Petri, da ne rabimo pomoči.«

Nisem vedela, kaj naj rečem. Lana me je stisnila za roko in zašepetala: »Babica, ostani.«

Gregor pa je samo stal tam in čakal. Počutila sem se kot vsiljivka v lastni družini.

Ko sem šla domov po tisti poti skozi blokovsko naselje v Šiški, so mi po licih tekle solze. V trgovini sem srečala sosedo Marijo.

»Kaj pa ti jokaš?«

»Ah, nič… samo utrujena sem.«

A resnica je bila drugačna. Bila sem utrujena od skrivanja, od tišine, od občutka manjvrednosti.

Včasih ponoči ne morem spati. Razmišljam o tem, kako je bilo nekoč – ko je bila Petra še majhna in sva skupaj pekli piškote ter peli pesmi. Zdaj pa moram biti tiho kot miška.

Enkrat sem zbrala pogum in Petri rekla: »Veš, boli me. Boli me, ker ne smem biti del vašega življenja.«

Petra me je pogledala s solzami v očeh: »Mami, jaz te potrebujem. Ampak Gregor… če bi mu nasprotovala, bi bilo še slabše.«

»Ampak Lana? Saj vidiš, kako me pogreša.«

Petra je samo tiho prikimala.

Tiste noči nisem mogla spati. Razmišljala sem o tem, kako bi bilo, če bi Gregorju povedala vse naravnost v obraz. A potem se spomnim Petre – kako jo skrbi za mir v hiši – in utihnem.

Včasih sanjam o tem, da bi imela svoj dom poln vnukov in otrok. Da bi lahko brez strahu pekla palačinke za Lano in jo peljala v park. Da bi lahko bila babica na glas – ne le v senci.

Pred nekaj tedni je Lana praznovala rojstni dan. Petra me je povabila šele ob sedmih zvečer.

Ko sem prišla, so bile že vse igrače pospravljene in torta skoraj pojedena.

Lana mi je skočila v objem: »Babica! Zakaj nisi prej prišla?«

Nisem vedela, kaj naj ji rečem.

Gregor me je gledal iz kuhinje in si nekaj šepetal z mamo.

Tisto noč sem doma sedela ob oknu in gledala luči Ljubljane. Spraševala sem se: ali je to res življenje babice? Ali si to zaslužim?

Včasih mi kdo reče: »Saj bo bolje.« A jaz ne verjamem več v te prazne tolažbe.

V trgovini srečujem druge babice – Mileno iz tretjega nadstropja ali gospo Olgo iz bloka nasproti – ki pripovedujejo o svojih vnukih in skupnih izletih na Rožnik ali na morje.

Jaz pa jim samo prikimam in rečem: »Ja, tudi jaz imam vnukinjo.«

A resnica je – jaz imam vnukinjo samo napol.

Nekega dne sem srečala Gregorjevo mamo pred blokom.

»A vi ste spet tukaj?« me je vprašala s tistim vzvišenim tonom.

»Ja… Lana je bolna.«

»Saj veste… Gregor ne mara preveč obiskov.«

Nisem ji odgovorila. Samo obrnila sem se stran.

Včasih se vprašam: ali smo res tako različni? Ali ni ljubezen do otrok in vnukov nekaj univerzalnega?

Zadnjič mi je Lana narisala risbico – sebe in mene na klopci v Tivoliju.

»Babica, kdaj greva spet skupaj ven?«

Nisem imela odgovora.

Zvečer sedim sama v kuhinji in poslušam tišino stanovanja. Včasih si potiho rečem: »Ali bom vedno babica v senci? Kdaj bom lahko spet zares del svoje družine?«